Prispevki

Kaj povzročajo družbeni mediji?

Instagram, Facebook, Twitter, TikTok, … in še bi lahko naštevala (če sem kaj pozabila, v opravičilo – sodim že v generacijo X), imajo na nas vedno večji vpliv. Za nekatere so tako rekoč nujno zlo, saj so postali tudi zelo pomemben (za precej novodobnih podjetnikov morda celo edini) kanal prodaje in samopromocije. A včasih se mi zdi, da smo šli predaleč. Predaleč s tem, kaj dejansko smo in počnemo in kaj javno delimo z drugimi.

Z vami bom danes delila dve zgodbi, ki sta se mi v povezavi s tem zgodili v zadnjem mesecu. Pa začnimo …

Nedavno smo se z družino odpravili na celodnevni izlet v toplice (saj veste, sonce, bazen in tobogani so raj za otroke, kljub temu, da sem si jaz nedeljo predstavljala nekje ob morju z zvokom škržatov J). Ko se ravno namestim na ležalnik in malo pogledujem naokoli, vidim znan obraz. Kmalu sem se zavedala, da je to dekle, ki mi je znano z Instagrama. Svojega partnerja je prosila, naj jo slika z družino in to je trajalo vsaj 15 minut (slikanje, tek do telefona, pogled na telefon, odkimavanje z glavo: »Ne, ta ni dobra, slikaj še enkrat,« tek nazaj v bazen in ponovi vajo). Potem je končno ena slika vendarle uspela in sledilo je oblikovanje, filtri, opis in objavljanje na IG. Tudi to ji je vzelo vsaj 15 minut.

»Zanimivo,« si rečem in v roke vzamem knjigo. Po eni uri branja se odpravim po vodo in ponovno vidim proces fotografiranja, snemanja, urejanja, poziranja … Skratka, od osmih ur, ko smo bili na bazenu, lahko rečem, da se je punca vsaj 4 ure ukvarjala z objavljanjem (in pri štetju ur sem bila zelo skromna). Vse lepo in prav, toda ali ni to malce preveč? V mislih sem imela, da je življenje t.i. ‘influencerjev’ povsem vsakdanje. Mimogrede (se) slikaš (ok, priznam, uporabiš kak filter na dan, ko so podočnjaki preveč opazni), objaviš in živiš naprej. A temu ni tako. Sledijo komentarji, vprašanja, spremljanje vsake objave in analitika, ki ti vzamejo praktično cel dan. Za voljo ene same objave in denimo še 5 ‘storyjev’, ki jih objavijo čez dan. To je služba, od katere se je praktično nemogoče posloviti ali jo za kakšen teden ali dva postaviti na stranski tir. Ni dopusta, niti ni dneva na ‘off’ za uživanje na bazenu z družino. Si res želimo takšne tlake?

To so torej na eni strani tisti, ki ustvarjajo vsebino, ki jo gledamo mi, gledalci. Prejšnji teden sem bila na kavi s prijateljico, ki je psihoterapevtka. Omenim ji, kar sem videla na bazenu in pokažem sočutje, saj se mi zdi, da vsakdo izmed nas rabi počitek. Tisto brezskrbnost, ko si rečemo: »Oh, danes mi pa res ni treba nič storiti,« in se posvetimo družini, sebi in enostavno uživamo dan. Neodvisno, neobremenjeno. To je zame kot nekakšna sladica za dušo in vedno se veselim takšnih dni, saj potem še z večjim veseljem pridem nazaj v pisarno in predavalnico.

Prijateljica me posluša in reče: »Ja, Vesna, to so vplivneži. Tisti, na drugi strani, ki to gledajo (zlasti mladi), pa so moji pacienti.« Začudeno pogledam, nato pa mi je razjasnila sliko. Svetovno znani in slovenski vplivneži za eno objavo porabijo kar nekaj časa. Za primer lahko vzamemo kakšno  ‘mami blogerko’, ki svetu sporoča, kako je biti mama. Otroka slika v najlepših pozah in oblekah, vedno čist, vedno nasmejan, tudi mama vedno urejena, z lepo pričesko, urejenimi nohti, pospravljeno hišo in nasmeškom na obrazu. Brez podočnjakov in drugih modnih dodatkov, ki jih je (vsaj meni) kot mladi mamici namenil novorojenček. Neka mamica na drugi strani to spremlja ter čuti grozen pritisk in tesnobo. »Zakaj jaz nisem tako urejena? Zakaj moj otrok joka? Nekaj je narobe. Sem slabša mama, ker si že 3 dni nisem umila las in ker si že 2 meseca nisem uredila nohtov? Sem slaba mama, ker otroku nisem kupila prestižnih hlačk za 80€, ampak ima že rabljene od sosedovega otroka?«  Veliko ljudi ob stalnem spremljanju drugih pozabi na svoje lastno življenje in poslanstvo. Primerjanje z drugimi ne bo iz nas nikoli naredilo boljših ljudi. Nasprotno, potlačilo bo sanje, ki smo jih imeli zase, in sprejeli bomo ideale nekoga drugega (ki morda sploh niso realni ali sploh ne obstajajo).

Zato morda poziv, za vse, ki to berete – največji čar vsakega posameznika je edinstvenost, individualnost (s kilogramom, gubo ali sivim lasom več ali manj). Vedite, da je svet na družbenih medijih velikokrat daleč od resnice. Zato je prav, da včasih odložimo telefone in smo zgolj to, kar smo, brez vse digitalne navlake.


Vir: https://www.pinterest.com/pin/39054721754249970/

 

 

Pa uživajte v odklopu,

V.

Maske, maske in še enkrat maske

Zadnjič sem bila gostja na protokolarnem dogodku, kjer sem na prvi javni nastop pripravljala mlado inženirko. Ko sva klepetali po končanem osrednjem delu, mi je potarnala, kako zahtevno je nagovarjati ljudi, od katerih praktično ne dobiš nobenega odziva, ne vrnejo ti nasmeha, ne veš, kaj si mislijo o tvojih besedah … Vsi smo namreč nosili zaščitne maske, ki so ravno tisti dan spet postale obvezne v zaprtih prostorih.

Te dni veliko razmišljam o maskah. Ne, v mislih nimam zaščitnih mask, čeprav so še kako aktualne in povezane tudi s (precej manj učinkovito) komunikacijo. Pač pa imam v mislih maske, podobe, obraze …, ki si jih človek nadane ob različnih priložnostih.

Za začetek vas povabim, da se zazrete sami vase in se vprašate, koliko različnih mask imate? Se vam zdi, da ste popolnoma druga oseba, kadar ste na primer doma z otrokom, kot ste v službi na sestanku z vodstvom? Verjetno kimate. In naj vas potolažim, to je povsem normalno.

Ljudje, ki jih poznamo, se v naših glavah delijo na tri različne socialne kroge. Prvi je intimni krog, kamor sodijo najožji družinski člani (partner, starši, otroci), temu sledi osebni krog, v katerem je do dva ducata ljudi (razširjena družina in dobri prijatelji). Poznamo pa še krog javnosti, kamor sodijo kolegi, sodelavci, bivši sošolci, sosedje, trgovci iz trgovin, kamor zahajamo, pa tudi naključni neznanci, ki jih srečamo v mestu …

Za te tri skupine ljudi uporabljamo tri različne maske ali, če hočete, obraze, s katerimi dosežemo točno tisto, kar od teh odnosov želimo ali potrebujemo. Kako natančno deluje? Pa poglejmo.

Svojo masko za intimni krog si lahko zamislite kot rakovico brez oklepa. Mehko in občutljivo meso, naš pristni, avtentični jaz. Brez filtra, z mnogimi »napakicami«, a še vseeno v največji meri mi sami. Osebe, ki jih spustimo pod naš oklep, lahko preštejemo na prste ene roke. Ti ljudje nas poznajo skorajda v vseh situacijah – ko se veselimo, smo razočarani, žalostni … Njim se upamo pokazati, kakršni smo – povsem človeški, s številnimi slabostmi, a tudi z mnogimi čudovitimi lastnostmi vred. Nekateri ljudje pravijo, da je dobro in prav biti vedno in povsod tako avtentičen, sama pa se ne strinjam – verjamem, da je vrednost intimnega kroga ravno v njegovi omejenosti. Ker ima vsakdo izmed nas takšnih sogovornikov zelo malo, so toliko bolj dragoceni. Poleg tega lahko ljudje (nevede ali vede) izkoristijo naše šibke točke in nas tako močno prizadanejo (kar zagotovo vedo vsi, ki so v svoj intimni krog kdaj spustili napačno osebo).

Za večino naših znancev je najprimernejši osebni krog, kjer nas ljudje poznajo predvsem po dobrih in (kvečjemu) malo manj dobrih lastnostih, saj večino največjih šibkosti ali slabih lastnosti zavestno ali nezavedno prikrivamo. To masko imenujemo naš družbeni jaz in jo najpogosteje uporabljamo s kolegi in sodelavci, s katerimi sicer preživimo veliko časa, niso pa del našega najožjega kroga. V delovnem okolju ta obraz ponavadi pokažemo po nekaj tednih ali mesecih, odvisno od tega, kako zaupljivi in odprti smo ter kakšne izkušnje imamo z odnosi na delovnem mestu. Tudi ta mehanizem je v resnici odlična varovalka, saj nam preprečuje, da bi simpatičnega sodelavca, ki ga vidimo prvič, takoj vzeli za svojega in mu razložili celotno življenjsko zgodbo, saj bi izpadli sila neprofesionalno (morda celo malo smešno).

Javni krog je najdlje od našega bistva. Maska, ki si jo nadenemo, ko spoznamo neznanca ali osebo, s katero imamo le bežen odnos (npr. prodajalec prigrizkov v velemestu), je najdebelejša in je tudi naša naravna zaščita. Hkrati je ta maska neke vrste obraz za skorajda vsako priložnost, ki nam, če ga znamo uporabljati pravilno, pomaga preživeti v družbi, saj je podrejen številnim socialnim omejitvam (zaradi teh omejitev v restavraciji ne jemo pice z roko, si v javnosti ne popravljamo nedrčka ali na sestanku ne vrtamo po nosu).

Maske imajo več namenov, ki se med seboj po pomembnosti razlikujejo glede na to, o kateri maski je govora. Vse so do določene mere namenjene:

  1. osebni zaščiti (npr. ko ne razkrijemo svojih slabosti, se ne pustimo raniti),
  2. zaščiti drugih pred nami ter
  3. samopromociji (ko kažemo svoje prednosti, pustimo dober prvi vtis).

Vse naše maske se spreminjajo tudi z našim fizičnim, psihičnim in čustvenim odraščanjem. Bolj ko smo zreli, bolj jih razumemo in znamo uporabljati. Otroci, ki so še dokaj brez filtra, imajo meje med različnimi krogi (intimnim, osebnim in javnim) zelo rahle, zato velikokrat storijo ali rečejo kaj, česar mi odrasli ne odobravamo, ker je ‘neprimerno’, ‘nevljudno’ …. Starejši ko postajamo (predvsem pa bolj izkušeni), močneje ločimo med intimnostjo in javnostjo, zato znamo večinoma bolje presoditi, kateri obraz je primeren za določeni trenutek.

Kaj pa vi? Imate tudi vi masko za vsako priložnost?

P.S. Tisto, ki je trenutno obvezna, pa le vzemite s seboj. 😉

Se slišimo,

V.

Vam povem zgodbo?

Albert Einstein je nekoč zapisal: »Če želite, da bodo vaši otroci inteligentni, jim pripovedujte zgodbe. Če želite, da bodo še bolj inteligentni, jim pripovedujte še več zgodb.«

Zakaj zgodbe? Zakaj so pomembne v poslu, pri prodaji in v vsakdanjem življenju?

Najbolje, da si za začetek pogledamo primer. Pred vami sta dva oglasa za kavo. Kateri oglas vam je zanimivejši?

Oglas 1: Kupite 100g kakovostne brazilske kave. Zdaj v novi embalaži s praktično žličko za merjenje. Goodcaffe.

Oglas 2: Moj dan je v barvah prve skodelice. Še v snu, a z zavedanjem, da mi bo čez nekaj minut pričela zvoniti budilka, me za hip prevzame nejevolja. A že trenutek za tem pomislim nanjo. Kako v vroč jacuzzi vrele vode z žličke padajo zrnca prefinjenega okusa, ki zaplešejo ob nežnem mešanju. In njen vonj! Vonj, ki ostane z menoj še ure in ki ga ponese tudi čez hodnik, da sosedje nevoščljivo pogledujejo proti mojemu stanovanju. A meni je to povsem vseeno. Zdaj se dan lahko začne dobro. Ker se je začel s skodelico Moje Kave.

Če ste prebrali oba oglasa, se vam je drugi najverjetneje zdel zanimivejši. Če bi ta kava tudi obstajala, bi znali v trgovini kavo povezati z oglasom, morda bi jo celo zaradi oglasa, ki se vam je zdel zanimiv, tudi kupili.

Zgodbe pri prenosu informacij igrajo ključno vlogo. Ni skrivnost, da je današnji svet prenasičen z informacijami. Ko odprete Facebook, Instagram, LinkedIn ali pa Google, se pred vašimi očmi vrstijo informacije, novice, oglasi, slike, videi, animacije, vse je pisano in razgibano, vse utripa in vedno težje je najti nekaj, kar zares izstopa in pritegne vašo pozornost. Pri tem je kakovost zgodbe tista, ki bo vplivala na bralca, ki je mimogrede lahko tudi potencialni kupec.

Z dobro zgodbo v človeku zlahka vzbudimo čustva. Dejstvo je, da smo ljudje čustvena bitja in večino svojih vsakdanjih ali življenjskih odločitev sprejmemo na podlagi čustev (četudi se nam včasih zdi, da je naša odločitev popolnoma logična in analitično premišljena). Spomnite se recimo kakega dobrega filma ali pa knjige, ki vas je popolnoma prevzela in ste o vsebini razmišljali še dolgo časa. Očitno ste si ogledali ali prebrali dobro zgodbo, ki vas je ponesla na čustveni vrtiljak, hkrati pa je verjetno tudi ta zgodba vplivala na katero izmed vaših odločitev. Če ste si na primer ogledali film, ki vam je vzbudil občutek o minljivosti življenja, ste partnerju ali otroku zvečer pokazali več naklonjenosti in nanje gledali z drugačnimi očmi. In to je namen dobre zgodbe – vplivati na nekoga, pa četudi le za trenutek.

Čemu moramo pri pripovedovanju zgodb posvetiti največ pozornosti?

Ko boste oblikovali svojo uspešno zgodbo, naj bodo osnovni gradniki temeljne vsakdanje potrebe sočloveka: želja po varnosti, zdravju, času, denarju ali opaženosti. Razmislite, kako vaš izdelek ali storitev lahko olajša njihovo bolečino. Na primer, če prodajate čokolado, je vaša najboljša, ker je ekološka, brez sladkorja in ker košček temne čokolade na dan spodbuja boljše delovanje možganov. Če prodajate vrata, lahko uporabite statistike vlomov in pomen kakovostnih vrat. Pri reklamiranju oblačil pa je seveda ključni kriterij všečnost in opaznost pri nasprotnem spolu (pri ženskam pa tudi pri istem J).

… a to je le začetek.

V dobro zgodbo je treba vnesti čustva, čute in primerno zgradbo. Pomemben je že naslov. Raziskave kažejo, da več kot 60% ljudi prebere oziroma opazi le naslov članka, objave ali zgodbe (uf, če ste prišli do sem, ste že v bolj vztrajni manjšini J). Uporabljajte močne, čustvene in vizualne besede, ki bralcu takoj narišejo podobe v misli (recimo, da so vaša oblačila ‘avantgardna’ ali ‘drzna’ namesto ‘moderna’ ali ‘drugačna’). Ne pozabite na čute, kar pomeni, da mora uporabnik skozi opis vaš izdelek videti, okušati, vonjati ali tipati, pa čeprav ga nima pred seboj. Ko sestavljate zgodbo, vključite primerno dinamiko – sama to rada primerjam z vlakcem smrti: malo dol, malo gor, na koncu pa je vse dobro. Močnejši ko je spust, bolj katarzičen je zaključek.

In da ne pozabim – zgodba mora biti ravno prav dolga – če je prekratka, se ne uspemo poosebiti z junaki, če je predolga, izgubimo zanimanje. Dober namig, kako določiti obseg dobre zgodbe, je preprost: ko poveste, kar je treba povedati in nič več, je zgodba zaključena.

Že veste, komu in kako boste povedali svojo zgodbo?
V.

Ali res znamo sestankovati na daljavo?

Trenutne razmere so precej ljudi čez noč postavile v nezavidljivo situacijo, ki je bila prej za večino skorajda sanjski scenarij – delo od doma.

Vsi podjetniki in zaposleni, ki želijo delovati čim bolj nemoteno, morajo naenkrat svoje sestanke s sodelavci, poslovnimi partnerji in strankami opravljati preko sodobne tehnologije, pri čemer močno prednjačijo video konference.

Čeprav se morda na prvi pogled zdi, da so konferenčni klici enostavnejši kot sestanki v živo – nenazadnje lahko sestankujemo v udobju našega doma, lahko si pripravimo vse potrebne materiale … – v resnici temu še zdaleč ni tako.

Če namreč konferenčnih klicev ne izvajamo pravilno, lahko povzročijo precej slabe volje, neprijetnih situacij, nesporazumov in celo izgubljenega posla. Tehnične nepravilnosti, slaba priprava na sestanek, neustrezna izbira prostora, oblačil in opreme, da o nepredvidenih stvareh, ki se lahko zgodijo med sestankom, sploh ne izgubljamo besed, lahko povzročijo, da je naš konferenčni klic prej polomija kot pa uspeh. Ne verjamete? Preverite v videu.

V času, ko so konferenčni klici za skorajda vse podjetnike edina možna oblika sestankovanja, sem za vas pripravila nekaj smernic, ki bodo izboljšale kakovost in učinkovitost vaših sestankov na daljavo.

Priprava na sestanek

Vsak sestanek se začne s kakovostnim povabilom za udeležence. Predlagam, da udeležence vedno obvestite o sestanku dovolj zgodaj, kar pomeni vsaj en delovni dan vnaprej.

Udeležencem pošljite dnevni red sestanka. Udeležene povprašajte, če se z dnevnim redom strinjajo in, če bi dodali še kakšno točko dnevnega reda. To naj storijo pred sestankom.

Jasno navedite, ali se na sestanku uporablja kamera ali ne. Predlagam, da jo uporabljajo vsi oziroma je ne uporabi nihče, le izjemoma dopuščam, da je eden ali par udeležencev nima zaradi tehničnih omejitev. Dokazano je, da je psihična povezanost med ljudmi večja, če jih tudi vidimo in ne le slišimo.

V svojem domu poiščite kar se da miren prostor, kjer boste klic opravili. To naj bo npr. soba, ki je dobro izolirana in se v njej ne slišijo šumi ter glasovi iz drugih prostorov. Pred klicem zaprite tudi vsa okna v sobi, saj boste tako odstranili tudi zvoke, ki prihajajo od zunaj.

In preden začnete, še ključni poudarek – dogovorite se za varstvo otrok (ali hišnih ljubljenčkov), ki bi utegnili zmotiti vaš sestanek. Izkušnje kažejo, da se nastavitve računalniških igric spremenijo točno takrat, ko smo na ključni točki sestanka. 😉

Tehnični pregled

Preden dejansko začnete s klicem, predlagam, da odpravite vse morebitne tehnične izzive:

  1. preverite internetno povezavo,
  2. preverite delovanje slušalk in mikrofona,
  3. preverite jakost zvoka,
  4. preverite delovanje kamere ter
  5. spoznajte program, ki ga uporabljate.

Predlagam, da med sestankom uporabite slušalke. Tako vas bodo ostali udeleženci bolje slišali, prav tako pa boste tudi vi bolje slišali druge. Uporaba slušalk med klicem po raziskavah vpliva na večjo osredotočenost na klic, slušalke pa tudi nekoliko omilijo šume in glasove iz ozadja.

Med klicem

Bodite točni. Če konferenčni klic gostite vi, bodite prisotni na liniji vsaj 5 minut prej. Ko so prisotni vsi udeleženci, nemudoma prekinite klepet, pozdravite vse udeležence in zelo na kratko predstavite vsebino sestanka in predvideno trajanje.

Če je potrebno, lahko najprej na kratko predstavite sebe in ostale prisotne, pri tem pa se izogibajte pretirano osebnim informacijam, dolgovezenju ali komentarjem na sliko, ki jo vidite (na primer: ‘Matjaža redko vidimo v trenirki, kot na primer danes …’).

Poskrbite, da bo sestanek dinamičen – k pogovoru povabite prav vse udeležence. Udeležence sprašujte in jih spodbujajte, naj se s svojim mnenjem odzovejo na vsebino. Da bo šlo lažje, postavljajte direktna vprašanja točno določenim osebam, ki jih nagovorite z imeni, da je jasno, na koga se vprašanje nanaša. Ne dopuščajte dolgih monologov posameznih udeležencev. Tako boste preprečili, da bi se udeleženci začeli dolgočasiti ali, da bi odtavali. Sestanki, kjer govori samo eden, ostali pa le poslušajo, niso učinkoviti.

Kadar ne govorite, ugasnite zvok. Tudi najmanjši zvok, npr. lajež sosedovega psa, je lahko za ostale udeležence zelo moteč in odvrača pozornost od trenutnega govorca.

 

Tako, zdaj ste vsekakor pripravljeni na vaš naslednji video sestanek. Uspešno sestankujte, če potrebujete še kak nasvet, pa pokličite Besedo – preko video konference, seveda 😊

Ostanite zdravi in se slišimo,

V.

 

Sestanki na daljavo

Nekaj koristnih nasvetov, ki vam bodo omogočili učinkovite sestanke na daljavo.

Javni nastop – nočna mora

Nedavno sem prebrala zares lep verz, ki gre nekako takole: »What if I fail? Oh, but my darling, what if you fly?«

Prav vsakdo izmed nas ima potencial za uspeh. Bodisi na poslovnem bodisi na zasebnem področju. Vemo, da pot proti vrhu nikoli ni lahka, in skoraj na vsaki se najdejo ovire. Ovire, pri katerih se lahko ustavimo ali celo obtičimo, lahko pa jih preskočimo in vzletimo.

Ena izmed teh ovir je denimo javno nastopanje. Že ob sami besedni zvezi mnogi začutijo strah in trepet ter neprijeten občutek. Priznam, javni nastop ni lahek, nasprotno, po navadi gre za stresen trenutek. Spomnite se, ko ste morali na primer v šoli predstavljati svoj prvi projekt pred celim razredom. Vam je bilo prijetno? Ste vedeli, kako to storiti? Nekateri ljudje komunicirajo in nastopajo lažje, velika večina pa se znajde v veliki zadregi in samo čaka, da bo ta nastop končno »mimo« in, da tega nikoli več ne bo treba početi. Ta neprijetni občutek ljudje potem pogosto potlačijo in upajo, da se nikoli več ne vrne.

… A potem pride služba s številnimi odgovornostmi, kjer je javni nastop pogosto pač nujen. Če ne drugje, morate »nastopati« že na razgovoru za službo, kjer morate biti tako prepričljivi, da izberejo ravno vas. Velikokrat na delavnicah, predavanjih ali izobraževanjih opazim, da je koga  malo da ne treba poriniti v to, da predstavi svoje (odlične) ideje ali kake ugotovitve ali rešitve svoje skupine. In to si želim spremeniti. Zakaj? Ker se da. Ker verjamem, da ima vsakdo potencial, da zanimivo in samozavestno izrazi sebe in svoje ideje.

A za trenutek se vrnimo k »tesnobi«, ko pride do javnega nastopanja in prepričljive komunikacije. Najprej razbijmo mit, da je dobra komunikacija le stvar odrskega nastopa. Dejstvo je, da morate biti prepričljivi povsod. Ko prijatelju ponudite nasvet, ko se dogovarjate s šefom za boljše pogoje, ko partnerju rečete, da naj končno pospravi za seboj in, ko otroku v trgovini (medtem ko histerično kriči) dopovedujete, da tista največja in najbolj sijoča plastična igrača pač ne gre z vami domov. Še več znanja in veščin pa je treba uporabiti, ko prodajate svoje ideje, ko množici predstavljate storitve ali rešitve, skratka, ko se znajdete v prenasičenem in neusmiljenem poslovnem svetu.

In v takih trenutkih pridejo vsi tisti tipični simptomi – tresoč glas, potne roke, samokritičnost, negativne misli, kot na primer: »****, kaj pa, če mi ne uspe?«. Nekateri celo popolnoma pozabijo, kaj so želeli povedati, drugi mrzlično iščejo način, da se nastopu izognejo … Skratka, en kup nevšečnosti, ki so tam, ki so zasidrane v nas, pa nas nihče ni naučil in nam povedal, kaj storiti. Da so to stvari, ki se jih da naučiti in stvari, ki so obvladljive, ki jih zmoremo tudi mi. Da je podobno, kot se naučiti voziti avto – malo teorije, več prakse in redna vaja oziroma uporaba v življenju.

… In tukaj vskočim jaz. Z veseljem vam predam svoje znanje in dolgoletne izkušnje. In še z večjim veseljem vas bom gledala, kako boste vzleteli, namesto da sedite in čakate na boljši jutri. 😊

Prepričana sem, da vam bo moja delavnica učinkovite komunikacije in javnega nastopanja koristila na vseh področjih in da boste postali (še) boljši, še bolj samozavestni in še bolj vi – tudi v besedah in govorici telesa. A pohitite, prostih je le še par mest!

Se vidimo 12. 3. 2020 v Ljubljani, več informacij pa najdete tukaj: https://delavnice.beseda.si/

Se vidimo, V.

Ali lahko zakoni propadejo zaradi slabe komunikacije?

Prejšnji teden sem šla na kavo s prijateljico iz študijskih let. Spremljava se le preko socialnih omrežij, kjer vsake toliko opazim kako njeno fotografijo z otrokoma, na gorskih vršacih ali z druženja s sodelavkami. O njenem življenju v zadnjih letih ne vem prav veliko, le da je po diplomi našla zaposlitev v slovenskem podjetju in se po nekaj letih poročila s sodelavcem. Povedala mi je, da sta prva leta zakona veliko potovala, zdaj pa imata dva majhna otroka in precej pester urnik, saj se je mož naveličal ‘varne’ službe in postal vodja prodaje v mednarodnem podjetju, ona pa je popoldne več doma in skrbi za družino.

Ko sem omenila, da se zadnja leta vse več ukvarjam s težavno komunikacijo v odnosih, je kar poskočila, češ da ji moram pomagati. Potarnala je nad moževo ‘neprimerno’ komunikacijo – zdi se ji namreč, da je sploh ne posluša, popolnoma se je zaprl vase in ji ničesar ne pove o svojem življenju. Ko pride domov, poje večerjo, nato pa sedi za računalnikom ali gleda televizijo še dolgo v noč. Ona ga ‘razume’, ker ima odgovorno delo, zato potrpi, mu ‘da mir’ in čaka, da bo vse naredil in si vzel čas zanjo. To pa se kar ne zgodi …

Kot primer mi je povedala, kako je prejšnji vikend organizirala večer samo za njiju, ker že dolgo nista bila sama – poskrbela je za varstvo in kupila karti za koncert. Ko mu je navdušeno povedala, da ga v petek vabi na zmenek, je odvrnil, da žal ta dan ne bo uspel, ker dobi obisk poslovnega partnerja iz tujine in ga pelje na ogled po Ljubljani ter poslovno večerjo.

Ko mu je razložila, da je že kupila karte za koncert, je mož odvrnil, da naj vsekakor kar gre – sama ali pa s kako od sodelavk, češ da je ta stranka ‘resnično pomembna’ in tega ‘nikakor’ ne more prestaviti. Poleg tega pa ni ravno ljubitelj te skupine, zato bo najbrž sodelavka tako ali tako bolj uživala od njega.

Seveda je moji prijateljici prekipelo. Iz nje je kar vrelo. ‘Vedno’ le ta služba, nje še ‘nikoli’ ni peljal v to restavracijo, ‘vsaka stranka’ je bolj pomembna od nje, ‘cele dneve’ je za vse sama, tudi ona si zasluži kaj lepega … Mož jo je baje osuplo pogledal in odvrnil, da sploh ne razume, zakaj tak ‘vik in krik’, saj gre samo za poslovno večerjo, da naj ne komplicira in dela problemov, ‘kjer jih ni’. Sploh pa bi raje večer preživel doma, če bi že imel izbiro. No, tu se je pogovor končal, saj je prijateljica odvihrala ven, zdaj pa je že cel teden do moža hladna in odrezava, medtem ko se on menda obnaša, ‘kot da se nič ni zgodilo’.

Vprašala me je, kaj je narobe z njim. Zakaj se ne opraviči? Saj je vendar on ‘kriv’ za tale zaplet. Ona je hotela le najboljše, on pa je sploh ne razume.

Po kratkem premisleku sem jo vprašala, če njuna komunikacija v konfliktih vedno poteka na način, ki ga je opisala. Odvrnila je, da pogosto padajo očitki, potem pa kak teden drug z drugim govorita bolj odrezavo in hladno, dokler mož ne naredi prvega koraka in ji reče, naj neha ‘kuhati mulo’ in da je vse v redu.

Pojasnila sem ji, da so besede, ki jih uporabljata, zelo močne in nabite s čustvi – zlasti besede, kot so ‘vedno’, ‘nikoli’, ‘vsakdo’, ‘nihče’ … saj enkratno obnašanje posplošujejo na vzorec (‘Vedno daješ prednost strankam pred mano!’), kar naši možgani lahko razumejo kot opis naše osebnosti (‘Ti si slab mož!’), to pa seveda vsakomur dvigne pritisk.

Da komunicirata na tak način, najbrž izvira iz napačnih vzorcev v komuniciranju, pa tudi veliko zadrževanih in neizraženih čustev v njunem odnosu, predvsem na njeni strani. V njenem ravnanju sem namreč razbrala tipično vlogo ‘žrtve’ – ona se trudi, ona ga čaka, … in ko končno zbere pogum in naredi korak, njegovo negativno reakcijo takoj razume kot zavrnitev in se počuti kot še večja žrtev, na kar pa odreagira s pretirano agresijo. V razmislek sem ji ponudila možnost, da mož morda sploh ne ve, da se ona čuti ‘pozabljeno’, saj njeno tišino razume, kot da je v njunem odnosu vse v redu.

Svetovala sem ji, naj ne čaka na naslednji vikend, ampak naj ga že ta večer povabi na klepet na kavču – s čajem, piškoti in brez televizije, seveda. In, sem naročila, nikakor ne sme začeti z očitki in pogrevanjem dogodka prejšnjega vikenda, temveč s preprostim stavkom: ‘Pogrešam najine pogovore. Vidim, da si zelo zaposlen, in res me zanima, kaj se ti dogaja v zadnjih tednih.’

Ne vem, kako sta se pogovorila, prepričana pa sem, da sta oba izvedela kaj novega drug o drugem, pa tudi o sebi. Njun primer vsekakor ni osamljen – vedno več je parov in zakonov, kjer komunikacija postaja šibka točka in posledično se ljudje začnejo oddaljevati eden od drugega. Med njimi se ustvarja distanca, ki jo nato ne znajo zapolniti drugače, kot s prerekanjem ter obtoževanjem.

Pred kratkim sem prebrala misel, ki odlično povzema sporočilo tega zapisa in marsikomu lahko da misliti: »Besede so zastonj. Lahko pa nas veliko stanejo, če jih uporabljamo na napačen način.«

Želite tudi vi izvedeti več o tem, kako način razmišljanja vpliva na komunikacijo in kako lahko spremenite svoje vzorce komuniciranja? Več izveste na delavnici ali individualnem coachingu, kjer dobite vpogled v lastne komunikacijske vzorce, ki jih v odnosih z ostalimi ne zaznavate.

Zakaj z določenimi besedami pri ljudeh ne dosežete ničesar?

Stokrat sem ti že rekel, pa še vedno počneš isto …

Kolikokrat v življenju ste že izgovorili zgornji stavek? Ljudem ste skušali nekaj dopovedati, pa vaše besede enostavno niso imele pravega učinka. Kot da bi človeku na drugi strani besede švignile čez eno uho noter in skozi drugo uho ven.

In kolikokrat se vam je zgodilo, da se je čez nekaj dni ali tednov situacija ponovila? Ponovno ste skušali izraziti določen problem, ki vas je zmotil, vendar je vse skupaj izpadlo tako, kot da bi govorili v tujem jeziku.

Še enkrat preberite zadnji stavek in se vprašajte …

… kaj pa, če ste res govorili v tujem jeziku? V jeziku, ki ga človek na drugi strani ne razume na enak način kot vi.

Ste zbegani, o kakšni situaciji je govora? Poglejmo si primer …

Kdo ima prav?

Predstavljajte si moškega, ki mu je ime Branko, star je 46 let in po poklicu je nepremičninski agent. Branko je že skoraj dve desetletji (dokaj) srečno poročen z ženo Damjano, ki je po poklicu šivilja in ima na domu svojo šiviljsko delavnico.

Branko ima že nekaj časa naporno obdobje v službi, saj s strani novega šefa nenehno čuti pritisk, da mora skleniti več prodajnih pogodb za nepremičnine po Sloveniji. In danes je eden izmed dni, ko se je zaradi slabega spanca zjutraj počutil, kot bi ga povozil avto.

Podaljšal je svoj dremež v topli postelji za dodatnih 10 minut, nakar na omarici poleg postelje zazvoni telefon. Na ekranu se izpiše šefovo ime in Branka kar požene iz postelje. Klic mu že na začetku dneva odvzame vso motivacijo za delo, a se odvleče do kuhinje, skuha kavo ter pripravi torbo za delo.

Zaradi dremeža ter nepričakovanega klica šefa se mu prične muditi in hitro se obleče ter odhiti iz stanovanja. Ko pride do avta, se spomni, da je v kuhinji pozabil ključe.

Poln napetosti priteče nazaj do stanovanja, odpre vhodna vrata in hiti naravnost proti kuhinji.

Na hodniku sreča Damjano, ki zavpije: »Pa saj ne morem verjeti, stokrat sem ti že rekla, da ne hodi s čevlji po stanovanju!«

Vname se prepir, Branko odvihra iz stanovanja ter se poln jeze odpelje na delo. Med vožnjo razmišlja: »Kako to, da me Damjana sploh ne razume? Ali ne vidi v kakšni situaciji sem? Še več, še nadere me zaradi nepomembnih malenkosti …«

Damjana se prav tako polna besa usede za kuhinjsko mizo ter si misli: »Ne morem verjeti kako nemarnega moža imam. Včeraj sem cel popoldan, ko je bil v službi, čistila stanovanje. Tla sem posesala in še pomila. Sploh ne ceni mojega truda …«

Torej, kdo ima v tem primeru prav?

Lahko bi rekli, da oba. Vsak na situacijo gleda iz svojega stališča. Podobno situacijo predstavlja spodnja slika.Vsak človek gleda na življenje iz svojega zornega kota. In vsako dejanje drugega človeka, če se nam zdi še tako nerazumljivo ali nepotrebno, ima svoj razlog ter namen.

Kje se skriva rešitev?

Bistveno je, da v tovrstnih primerih snamemo očala, skozi katera gledamo na situacijo ter skušamo razumeti, kaj se dogaja v ozadju.

Na ta način se lažje približamo človeku na drugi strani, saj razumemo njegove motive. Bistven problem nato pa je, kako nato svoje sporočilo predati na način, da ga bo ta človek razumel.

Obstajajo različni principi in tehnike, s katerimi postopno začnemo komunicirati jasneje, bolj mirno ter predvsem z besedami, ki drugega človeka ne odbijejo.

To ne velja le za osebne odnose s partnerji, otroki ali starši. To velja za odnose s prijatelji, sodelavci, šefom, strankami ali prodajalko v trgovini, ki ima slab dan. Vprašajte se …

Kako bi izgledalo vaše življenje, če bi se ljudem znali približati s pravimi besedami?

Koliko lažje bi bilo, če bi imeli nekoga, ki bi vas naučil uporabljati prave besede? Če bi imeli znanje in orodja, s katerimi bi bili v vsaki situaciji sposobni razumeti človeka na drugi strani ter na njemu razumljiv način izraziti svoje mnenje?

Če se vam zdi, da bi vam to dragoceno znanje prišlo prav, ste pravi kandidat za intenzivno učenje o skrivnostih učinkovite komunikacije.

Več informacij o tem, kako priti do teh znanj, najdete TUKAJ.

Kaj je razlika med vami in najboljšimi govorci na svetu?

“Povprečen človek vsakodnevno izgovori okrog 13.000 besed,” kažejo izsledki raziskav.

Pa ste se kdaj vprašali, zakaj določen posameznik z enakim številom izgovorjenih besed pri ljudeh doseže bistveno drugačen odziv kot ostali? Kaj je njegova skrivnost?

Besede nas spremljajo na vsakem koraku – doma, na delovnem mestu, med prijatelji, sorodniki, na potovanjih ali izobraževanjih … Gradijo odnose, navdušujejo nad novimi idejami, prodajajo izdelke in storitve, nenazadnje pa tudi – kar je najpomembnejše – soustvarjajo našo realnost.

Vsaka beseda, ki jo izgovorite, veliko pove o tem, kakšna osebnost ste, kakšne so vaše vrednote ter predvsem, kako vas bodo ljudje sprejeli in začutili. Nikoli ne boste vedeli, kako dolgo bodo vaše besede ostale v spominu drugega človeka – včasih še dolgo po tem, ko ste sami že pozabili, da ste te besede sploh izgovorili.

Razmislite o včerajšnjem dnevu ter besedah, ki ste jih izgovorili. Odgovorite na tri vprašanja:
1. Koliko izgovorjenih besed bi lahko pripisali samozavestnemu govorcu?
2. Koliko izgovorjenih besed je pozitivno vplivalo na ljudi okrog vas?
3. Koliko besed bi lahko ostalo neizgovorjenih, saj niso imele pomembnejšega namena?

Povprečen posameznik bi na zgornja vprašanja po vrstnem redu odgovoril: »zelo malo«, »malo« in »kar precej«. 

Najboljši govorci v svojem govoru uporabljajo bistveno manj besed kot ostali, kljub temu pa njihovo sporočilo najde pot do vsakega poslušalca ali sogovornika. Njihove besede imajo moč in jasnost, sporočilo pa ljudem predajo s pravo energijo.

Kaj najuspešnejši govorci počnejo drugače?

Na tem mestu se gotovo sprašujete, kako usvojiti tehnike in veščine, ki jih v svojih nastopih in pogovorih uporabljajo najboljši govorci?

Prvo pravilo, ki ga je smiselno upoštevati, je navada, da vsak dan berete knjige. Na ta način boste širili svoj besedni zaklad ter spoznavali raznolikost izražanja. Nobena skrivnost ni, da večina najuspešnejših ljudi na svetu prebere vsaj eno knjigo na teden. Knjige vam bodo dale tudi širši pogled na svet in praktično brezplačno (v kolikor si knjige sposodite v knjižnici) se boste lahko učili od ljudi, ki so na svojem področju dosegli nadpovprečne rezultate.

Branje je kljub temu le ena stran kovanca. Razvijati morate tudi svoje veščine govora, saj boste le z vajo in osredotočenostjo na kakovost (pozor, ne količino) izgovorjenih besed lahko dosegli napredek. Winston Churchill, eden izmed najbolj opaznih govorcev vseh časov, je nekoč dejal: »Največ priprav imam za svoje spontane, improvizirane govore.«

Ali kljub temu obstaja kakšna bližnjica, preko katere bi prej prišli do želenega napredka?

Odgovor je: da.

Obstaja način, pri katerem lahko v zelo kratkem času naredite izjemen napredek. Svoje veščine komunikacije lahko nadgradite v varnem okolju z ljudmi, ki si prav tako želijo preboja v osebnem izražanju. Prejeli boste znanja, tehnike in veščine, ki so rezultat dolgoletnega izpopolnjevanja in vam bodo prihranile ogromno časa. S strokovnim mnenjem ter izkušnjami vam bo v procesu rasti pomagala trenerka in komunikacijska strokovnjakinja Vesna Sodnik.

Ne pozabite: prave besede odpirajo vrata v svet, ki si ga želite. Tukaj najdete svoj ključ.