Prispevki

Vam povem zgodbo?

Albert Einstein je nekoč zapisal: »Če želite, da bodo vaši otroci inteligentni, jim pripovedujte zgodbe. Če želite, da bodo še bolj inteligentni, jim pripovedujte še več zgodb.«

Zakaj zgodbe? Zakaj so pomembne v poslu, pri prodaji in v vsakdanjem življenju?

Najbolje, da si za začetek pogledamo primer. Pred vami sta dva oglasa za kavo. Kateri oglas vam je zanimivejši?

Oglas 1: Kupite 100g kakovostne brazilske kave. Zdaj v novi embalaži s praktično žličko za merjenje. Goodcaffe.

Oglas 2: Moj dan je v barvah prve skodelice. Še v snu, a z zavedanjem, da mi bo čez nekaj minut pričela zvoniti budilka, me za hip prevzame nejevolja. A že trenutek za tem pomislim nanjo. Kako v vroč jacuzzi vrele vode z žličke padajo zrnca prefinjenega okusa, ki zaplešejo ob nežnem mešanju. In njen vonj! Vonj, ki ostane z menoj še ure in ki ga ponese tudi čez hodnik, da sosedje nevoščljivo pogledujejo proti mojemu stanovanju. A meni je to povsem vseeno. Zdaj se dan lahko začne dobro. Ker se je začel s skodelico Moje Kave.

Če ste prebrali oba oglasa, se vam je drugi najverjetneje zdel zanimivejši. Če bi ta kava tudi obstajala, bi znali v trgovini kavo povezati z oglasom, morda bi jo celo zaradi oglasa, ki se vam je zdel zanimiv, tudi kupili.

Zgodbe pri prenosu informacij igrajo ključno vlogo. Ni skrivnost, da je današnji svet prenasičen z informacijami. Ko odprete Facebook, Instagram, LinkedIn ali pa Google, se pred vašimi očmi vrstijo informacije, novice, oglasi, slike, videi, animacije, vse je pisano in razgibano, vse utripa in vedno težje je najti nekaj, kar zares izstopa in pritegne vašo pozornost. Pri tem je kakovost zgodbe tista, ki bo vplivala na bralca, ki je mimogrede lahko tudi potencialni kupec.

Z dobro zgodbo v človeku zlahka vzbudimo čustva. Dejstvo je, da smo ljudje čustvena bitja in večino svojih vsakdanjih ali življenjskih odločitev sprejmemo na podlagi čustev (četudi se nam včasih zdi, da je naša odločitev popolnoma logična in analitično premišljena). Spomnite se recimo kakega dobrega filma ali pa knjige, ki vas je popolnoma prevzela in ste o vsebini razmišljali še dolgo časa. Očitno ste si ogledali ali prebrali dobro zgodbo, ki vas je ponesla na čustveni vrtiljak, hkrati pa je verjetno tudi ta zgodba vplivala na katero izmed vaših odločitev. Če ste si na primer ogledali film, ki vam je vzbudil občutek o minljivosti življenja, ste partnerju ali otroku zvečer pokazali več naklonjenosti in nanje gledali z drugačnimi očmi. In to je namen dobre zgodbe – vplivati na nekoga, pa četudi le za trenutek.

Čemu moramo pri pripovedovanju zgodb posvetiti največ pozornosti?

Ko boste oblikovali svojo uspešno zgodbo, naj bodo osnovni gradniki temeljne vsakdanje potrebe sočloveka: želja po varnosti, zdravju, času, denarju ali opaženosti. Razmislite, kako vaš izdelek ali storitev lahko olajša njihovo bolečino. Na primer, če prodajate čokolado, je vaša najboljša, ker je ekološka, brez sladkorja in ker košček temne čokolade na dan spodbuja boljše delovanje možganov. Če prodajate vrata, lahko uporabite statistike vlomov in pomen kakovostnih vrat. Pri reklamiranju oblačil pa je seveda ključni kriterij všečnost in opaznost pri nasprotnem spolu (pri ženskam pa tudi pri istem J).

… a to je le začetek.

V dobro zgodbo je treba vnesti čustva, čute in primerno zgradbo. Pomemben je že naslov. Raziskave kažejo, da več kot 60% ljudi prebere oziroma opazi le naslov članka, objave ali zgodbe (uf, če ste prišli do sem, ste že v bolj vztrajni manjšini J). Uporabljajte močne, čustvene in vizualne besede, ki bralcu takoj narišejo podobe v misli (recimo, da so vaša oblačila ‘avantgardna’ ali ‘drzna’ namesto ‘moderna’ ali ‘drugačna’). Ne pozabite na čute, kar pomeni, da mora uporabnik skozi opis vaš izdelek videti, okušati, vonjati ali tipati, pa čeprav ga nima pred seboj. Ko sestavljate zgodbo, vključite primerno dinamiko – sama to rada primerjam z vlakcem smrti: malo dol, malo gor, na koncu pa je vse dobro. Močnejši ko je spust, bolj katarzičen je zaključek.

In da ne pozabim – zgodba mora biti ravno prav dolga – če je prekratka, se ne uspemo poosebiti z junaki, če je predolga, izgubimo zanimanje. Dober namig, kako določiti obseg dobre zgodbe, je preprost: ko poveste, kar je treba povedati in nič več, je zgodba zaključena.

Že veste, komu in kako boste povedali svojo zgodbo?
V.

Ali lahko zakoni propadejo zaradi slabe komunikacije?

Prejšnji teden sem šla na kavo s prijateljico iz študijskih let. Spremljava se le preko socialnih omrežij, kjer vsake toliko opazim kako njeno fotografijo z otrokoma, na gorskih vršacih ali z druženja s sodelavkami. O njenem življenju v zadnjih letih ne vem prav veliko, le da je po diplomi našla zaposlitev v slovenskem podjetju in se po nekaj letih poročila s sodelavcem. Povedala mi je, da sta prva leta zakona veliko potovala, zdaj pa imata dva majhna otroka in precej pester urnik, saj se je mož naveličal ‘varne’ službe in postal vodja prodaje v mednarodnem podjetju, ona pa je popoldne več doma in skrbi za družino.

Ko sem omenila, da se zadnja leta vse več ukvarjam s težavno komunikacijo v odnosih, je kar poskočila, češ da ji moram pomagati. Potarnala je nad moževo ‘neprimerno’ komunikacijo – zdi se ji namreč, da je sploh ne posluša, popolnoma se je zaprl vase in ji ničesar ne pove o svojem življenju. Ko pride domov, poje večerjo, nato pa sedi za računalnikom ali gleda televizijo še dolgo v noč. Ona ga ‘razume’, ker ima odgovorno delo, zato potrpi, mu ‘da mir’ in čaka, da bo vse naredil in si vzel čas zanjo. To pa se kar ne zgodi …

Kot primer mi je povedala, kako je prejšnji vikend organizirala večer samo za njiju, ker že dolgo nista bila sama – poskrbela je za varstvo in kupila karti za koncert. Ko mu je navdušeno povedala, da ga v petek vabi na zmenek, je odvrnil, da žal ta dan ne bo uspel, ker dobi obisk poslovnega partnerja iz tujine in ga pelje na ogled po Ljubljani ter poslovno večerjo.

Ko mu je razložila, da je že kupila karte za koncert, je mož odvrnil, da naj vsekakor kar gre – sama ali pa s kako od sodelavk, češ da je ta stranka ‘resnično pomembna’ in tega ‘nikakor’ ne more prestaviti. Poleg tega pa ni ravno ljubitelj te skupine, zato bo najbrž sodelavka tako ali tako bolj uživala od njega.

Seveda je moji prijateljici prekipelo. Iz nje je kar vrelo. ‘Vedno’ le ta služba, nje še ‘nikoli’ ni peljal v to restavracijo, ‘vsaka stranka’ je bolj pomembna od nje, ‘cele dneve’ je za vse sama, tudi ona si zasluži kaj lepega … Mož jo je baje osuplo pogledal in odvrnil, da sploh ne razume, zakaj tak ‘vik in krik’, saj gre samo za poslovno večerjo, da naj ne komplicira in dela problemov, ‘kjer jih ni’. Sploh pa bi raje večer preživel doma, če bi že imel izbiro. No, tu se je pogovor končal, saj je prijateljica odvihrala ven, zdaj pa je že cel teden do moža hladna in odrezava, medtem ko se on menda obnaša, ‘kot da se nič ni zgodilo’.

Vprašala me je, kaj je narobe z njim. Zakaj se ne opraviči? Saj je vendar on ‘kriv’ za tale zaplet. Ona je hotela le najboljše, on pa je sploh ne razume.

Po kratkem premisleku sem jo vprašala, če njuna komunikacija v konfliktih vedno poteka na način, ki ga je opisala. Odvrnila je, da pogosto padajo očitki, potem pa kak teden drug z drugim govorita bolj odrezavo in hladno, dokler mož ne naredi prvega koraka in ji reče, naj neha ‘kuhati mulo’ in da je vse v redu.

Pojasnila sem ji, da so besede, ki jih uporabljata, zelo močne in nabite s čustvi – zlasti besede, kot so ‘vedno’, ‘nikoli’, ‘vsakdo’, ‘nihče’ … saj enkratno obnašanje posplošujejo na vzorec (‘Vedno daješ prednost strankam pred mano!’), kar naši možgani lahko razumejo kot opis naše osebnosti (‘Ti si slab mož!’), to pa seveda vsakomur dvigne pritisk.

Da komunicirata na tak način, najbrž izvira iz napačnih vzorcev v komuniciranju, pa tudi veliko zadrževanih in neizraženih čustev v njunem odnosu, predvsem na njeni strani. V njenem ravnanju sem namreč razbrala tipično vlogo ‘žrtve’ – ona se trudi, ona ga čaka, … in ko končno zbere pogum in naredi korak, njegovo negativno reakcijo takoj razume kot zavrnitev in se počuti kot še večja žrtev, na kar pa odreagira s pretirano agresijo. V razmislek sem ji ponudila možnost, da mož morda sploh ne ve, da se ona čuti ‘pozabljeno’, saj njeno tišino razume, kot da je v njunem odnosu vse v redu.

Svetovala sem ji, naj ne čaka na naslednji vikend, ampak naj ga že ta večer povabi na klepet na kavču – s čajem, piškoti in brez televizije, seveda. In, sem naročila, nikakor ne sme začeti z očitki in pogrevanjem dogodka prejšnjega vikenda, temveč s preprostim stavkom: ‘Pogrešam najine pogovore. Vidim, da si zelo zaposlen, in res me zanima, kaj se ti dogaja v zadnjih tednih.’

Ne vem, kako sta se pogovorila, prepričana pa sem, da sta oba izvedela kaj novega drug o drugem, pa tudi o sebi. Njun primer vsekakor ni osamljen – vedno več je parov in zakonov, kjer komunikacija postaja šibka točka in posledično se ljudje začnejo oddaljevati eden od drugega. Med njimi se ustvarja distanca, ki jo nato ne znajo zapolniti drugače, kot s prerekanjem ter obtoževanjem.

Pred kratkim sem prebrala misel, ki odlično povzema sporočilo tega zapisa in marsikomu lahko da misliti: »Besede so zastonj. Lahko pa nas veliko stanejo, če jih uporabljamo na napačen način.«

Želite tudi vi izvedeti več o tem, kako način razmišljanja vpliva na komunikacijo in kako lahko spremenite svoje vzorce komuniciranja? Več izveste na delavnici ali individualnem coachingu, kjer dobite vpogled v lastne komunikacijske vzorce, ki jih v odnosih z ostalimi ne zaznavate.