Prispevki

TR(E)MA: moja sovražnica ali zaveznica?

trema = oblika strahu ali tesnobe, ki je povezana z dvomom in skrbjo o tem, ali bomo uspeli doseči želeno nalogo
trma = nepopustljivo vztrajanje pri kakšnem ravnanju

Verjetno se sprašujete, kaj vendar ima trma s tremo ali trema s trmo. O tem malce kasneje, naj vam za začetek najprej razložim, zakaj sem se sploh spravila pisati o nadlogi, imenovani trema.

Razlog za občutenje, ki mu pravimo trema, je najpogosteje čustvo strahu, ki se v telesu izrazi skozi različne neprijetne simptome. Veliko raziskav je potrdilo, da je najpogostejši strah pri ljudeh ravno strah pred javnim nastopom, prednjači celo pred strahom pred letenjem in strahom pred smrtjo.

Kot ste lahko prebrali v mojem zadnjem blogu, žalostno ugotavljam, da se veliko sanj in možnih uspehov razblini prav zaradi treme. Zgodbe, kot so: »Ne želim napredovati v vodjo, ker bom moral potem javno nastopati« ali pa »Ne bom predstavila svojih rezultatov, ker ne znam in ne maram nastopati«, so resnične. In žal niso redke. A najbolj zanimivo je, da trema, ki jo doživljajo v sebi, za večino sploh ni ključni »bav bav«. V resnici se govorci bojijo predvsem njenih spremljajočih simptomov, kot so potenje, tresoče roke in noge, suha usta, tresoč glas, prazna glava …, ki bi njihovo tremo razkrili poslušalcem.

In trma? Trmasti znamo biti prav vsi, če nam je določena stvar dovolj pomembna. Obe, trema in trma imata v osnovi negativno konotacijo, a hkrati sta obe lahko zelo pozitivni. In verjetno je bolje biti trmast, kot pa imeti tremo, kajne? 😉

Zakaj sem se torej odločila, da združim tremo in trmo? Ljudje imajo tremo pred nastopanjem in v to res »trmasto« verjamejo. Srečujem se s stavki, kot so: »Ne, ne bom nastopal, ker ne znam.« Pika. Ali pa: »Oo ne, ne, ne, jaz pa nisem za takšne stvari!« Kar seveda ne drži – govorci se ne rodijo, temveč se naredijo! Zakaj torej ne bi svojega trdovratnega prepričanja raje spreobrnili v pozitivno trmo in vztrajanje pri aktivnostih, ki vam bodo pomagale, da se boste znebili negativnih lastnosti treme? Tr(e)ma sama po sebi je v bistvu prav super, treba je le vztrajati pri pravih mislih in dejanjih 😉.

Kako torej? S tremo se spoprijateljimo na tri načine – s preprečevanjem prevelikega stresnega odziva z dobro predpripravo, z obvladovanjem simptomov med nastopom in s sprejemanjem treme kot koristnega spremljevalca javnega nastopanja. Za danes vam podarim en nasvet, kako vsaj malček zmanjšati simptome treme, ki jih občutimo med nastopom.

Eden izmed ključnih razlogov za večino neprijetnih simptomov treme je nepravilno dihanje. Ko smo pod stresom, dihamo plitveje. Ker se tako iz telesa izloča premalo ogljikovega dioksida, možgani sklepajo, da smo v stiski in zato našemu telesu pošljejo val adrenalina. Posledica tega so potenje, zardevanje, tresoč glas, roke, noge ipd.

Moj nasvet je, da nekaj minutk pred nastopom za deset sekund napnete vse mišice v telesu. Nato telo popolnoma sprostite in nekajkrat počasi (ne pregloboko) vdihnite skozi nos in izdihnite skozi usta. Tako, zdaj pa na oder!

… pa še en nasvet: če imate pred nastopom suha usta, se rahlo ugriznite v jezik ali pa pomislite na okus limone. Bolje? 😉

… se nadaljuje

V.

Ali lahko zakoni propadejo zaradi slabe komunikacije?

Prejšnji teden sem šla na kavo s prijateljico iz študijskih let. Spremljava se le preko socialnih omrežij, kjer vsake toliko opazim kako njeno fotografijo z otrokoma, na gorskih vršacih ali z druženja s sodelavkami. O njenem življenju v zadnjih letih ne vem prav veliko, le da je po diplomi našla zaposlitev v slovenskem podjetju in se po nekaj letih poročila s sodelavcem. Povedala mi je, da sta prva leta zakona veliko potovala, zdaj pa imata dva majhna otroka in precej pester urnik, saj se je mož naveličal ‘varne’ službe in postal vodja prodaje v mednarodnem podjetju, ona pa je popoldne več doma in skrbi za družino.

Ko sem omenila, da se zadnja leta vse več ukvarjam s težavno komunikacijo v odnosih, je kar poskočila, češ da ji moram pomagati. Potarnala je nad moževo ‘neprimerno’ komunikacijo – zdi se ji namreč, da je sploh ne posluša, popolnoma se je zaprl vase in ji ničesar ne pove o svojem življenju. Ko pride domov, poje večerjo, nato pa sedi za računalnikom ali gleda televizijo še dolgo v noč. Ona ga ‘razume’, ker ima odgovorno delo, zato potrpi, mu ‘da mir’ in čaka, da bo vse naredil in si vzel čas zanjo. To pa se kar ne zgodi …

Kot primer mi je povedala, kako je prejšnji vikend organizirala večer samo za njiju, ker že dolgo nista bila sama – poskrbela je za varstvo in kupila karti za koncert. Ko mu je navdušeno povedala, da ga v petek vabi na zmenek, je odvrnil, da žal ta dan ne bo uspel, ker dobi obisk poslovnega partnerja iz tujine in ga pelje na ogled po Ljubljani ter poslovno večerjo.

Ko mu je razložila, da je že kupila karte za koncert, je mož odvrnil, da naj vsekakor kar gre – sama ali pa s kako od sodelavk, češ da je ta stranka ‘resnično pomembna’ in tega ‘nikakor’ ne more prestaviti. Poleg tega pa ni ravno ljubitelj te skupine, zato bo najbrž sodelavka tako ali tako bolj uživala od njega.

Seveda je moji prijateljici prekipelo. Iz nje je kar vrelo. ‘Vedno’ le ta služba, nje še ‘nikoli’ ni peljal v to restavracijo, ‘vsaka stranka’ je bolj pomembna od nje, ‘cele dneve’ je za vse sama, tudi ona si zasluži kaj lepega … Mož jo je baje osuplo pogledal in odvrnil, da sploh ne razume, zakaj tak ‘vik in krik’, saj gre samo za poslovno večerjo, da naj ne komplicira in dela problemov, ‘kjer jih ni’. Sploh pa bi raje večer preživel doma, če bi že imel izbiro. No, tu se je pogovor končal, saj je prijateljica odvihrala ven, zdaj pa je že cel teden do moža hladna in odrezava, medtem ko se on menda obnaša, ‘kot da se nič ni zgodilo’.

Vprašala me je, kaj je narobe z njim. Zakaj se ne opraviči? Saj je vendar on ‘kriv’ za tale zaplet. Ona je hotela le najboljše, on pa je sploh ne razume.

Po kratkem premisleku sem jo vprašala, če njuna komunikacija v konfliktih vedno poteka na način, ki ga je opisala. Odvrnila je, da pogosto padajo očitki, potem pa kak teden drug z drugim govorita bolj odrezavo in hladno, dokler mož ne naredi prvega koraka in ji reče, naj neha ‘kuhati mulo’ in da je vse v redu.

Pojasnila sem ji, da so besede, ki jih uporabljata, zelo močne in nabite s čustvi – zlasti besede, kot so ‘vedno’, ‘nikoli’, ‘vsakdo’, ‘nihče’ … saj enkratno obnašanje posplošujejo na vzorec (‘Vedno daješ prednost strankam pred mano!’), kar naši možgani lahko razumejo kot opis naše osebnosti (‘Ti si slab mož!’), to pa seveda vsakomur dvigne pritisk.

Da komunicirata na tak način, najbrž izvira iz napačnih vzorcev v komuniciranju, pa tudi veliko zadrževanih in neizraženih čustev v njunem odnosu, predvsem na njeni strani. V njenem ravnanju sem namreč razbrala tipično vlogo ‘žrtve’ – ona se trudi, ona ga čaka, … in ko končno zbere pogum in naredi korak, njegovo negativno reakcijo takoj razume kot zavrnitev in se počuti kot še večja žrtev, na kar pa odreagira s pretirano agresijo. V razmislek sem ji ponudila možnost, da mož morda sploh ne ve, da se ona čuti ‘pozabljeno’, saj njeno tišino razume, kot da je v njunem odnosu vse v redu.

Svetovala sem ji, naj ne čaka na naslednji vikend, ampak naj ga že ta večer povabi na klepet na kavču – s čajem, piškoti in brez televizije, seveda. In, sem naročila, nikakor ne sme začeti z očitki in pogrevanjem dogodka prejšnjega vikenda, temveč s preprostim stavkom: ‘Pogrešam najine pogovore. Vidim, da si zelo zaposlen, in res me zanima, kaj se ti dogaja v zadnjih tednih.’

Ne vem, kako sta se pogovorila, prepričana pa sem, da sta oba izvedela kaj novega drug o drugem, pa tudi o sebi. Njun primer vsekakor ni osamljen – vedno več je parov in zakonov, kjer komunikacija postaja šibka točka in posledično se ljudje začnejo oddaljevati eden od drugega. Med njimi se ustvarja distanca, ki jo nato ne znajo zapolniti drugače, kot s prerekanjem ter obtoževanjem.

Pred kratkim sem prebrala misel, ki odlično povzema sporočilo tega zapisa in marsikomu lahko da misliti: »Besede so zastonj. Lahko pa nas veliko stanejo, če jih uporabljamo na napačen način.«

Želite tudi vi izvedeti več o tem, kako način razmišljanja vpliva na komunikacijo in kako lahko spremenite svoje vzorce komuniciranja? Več izveste na delavnici ali individualnem coachingu, kjer dobite vpogled v lastne komunikacijske vzorce, ki jih v odnosih z ostalimi ne zaznavate.