Prispevki

Sanjska služba?

Na družbenih medijih velikokrat zasledim objave, kjer ljudje izpovedujejo svojo ljubezen do poklica, ki ga opravljajo. Četudi je lepo prebirati takšne zapise, pa marsikomu povzročijo tudi slab občutek ali so jim celo trn v peti, ker sami v službo hodijo zgolj ‘po plačo’.

Karierno »sledenje svojim sanjam«, kot temu radi rečemo, je vredno občudovanja in tudi pohval. Najti samega sebe v smislu, da služenje kruha izpolnjuje tudi druge potrebe (pa naj gre za izražanje svoje umetniške žilice, ustvarjanje nečesa novega ali kaj podobnega), je milo rečeno pravo darilo. Na delovnem mestu se namreč pogosto ne cedita med in mleko.

Naj vam zaupam, kaj mi je o svojem delu izpovedala znanka, za katero sem do pred kratkim verjela, da ima sanjsko službo. Zaposlena je namreč v znanem slovenskem podjetju, ima redne (in dobre) prihodke ter dela na področju, ki jo veseli. Njene vsakodnevne naloge so ji všeč, a vendar se vsako jutro v službo odpelje s primesjo grenkih občutkov. Vas zanima zakaj?

Zaradi odnosov. Zaradi obupne interne komunikacije. Zaradi šikaniranja in pomanjkanja informacij. Zaradi namigovanj, da drugačno razmišljanje ni zaželeno. Zaradi napetega vzdušja, v katerem vsi skrbijo in se držijo zase, kajti ‘kofetkanje’ in klepetanje s sodelavci velja za izgubo časa, četudi nenehno sedijo na dolgih in neproduktivnih sestankih. In kako to vpliva nanjo? Vedno bolj izgublja motivacijo, nič več ne predlaga kake izboljšave, prvo minutko, ko lahko, izgine domov … A njenim nadrejenim se odnosi v podjetju zdijo v redu, kajti ‘služba je služba, družba pa družba’ in  ker ‘ni bistvo službe, da se imamo na delovnem mestu lepo’.

Na srečo je veliko podjetij in vodstvenih kadrov, ki razumejo pomen odnosov na delovnem mestu. Veliko energije in tudi materialnih sredstev porabijo za to, da se imajo zaposleni dobro. Ker vedo, da le zadovoljni zaposleni dolgoročno prinašajo dobre rezultate. Vedo tudi, da so takšni zaposleni bolj predani, bolje funkcionirajo in se zavzemajo za dobrobit podjetja.

In kaj je potrebno, da ustvarite takšno vzdušje? Ni nujno, da kupite najnovejši kavni avtomat ali zaboj sadja vsak dan, temveč raje vzpostavite okolje, ki vzpodbuja zaupanje in odprtost. A potreben bo čas. Povezati množico ljudi v ekipo, ki diha kot eno, je proces, ki ga ne morete ustvariti z eno samo potezo, eno zabavo, enim trepljanjem po ramenu … Ali obstaja recept? Ne, ker je vsaka ekipa drugačna. Kaj pa vsaj sestavine, ki jih lahko prilagodimo glede na ekipo in ustvarimo svoj recept? To pa zagotovo.

Trdno verjamem v to, da z dobro komunikacijo lahko močno izboljšamo odnose in doprinesemo k boljšemu delovanju podjetja. In verjemite mi, odličen občutek je, če se na delo odpravite v veri, da vas tam (poleg jutranje kave in svežega sadja) pričaka tudi vaš sodelavec, s katerim se odlično ujamete. Nato vas pozdravi še šef, se vam nasmeje in vpraša, kako ste. Pohvali vaše rezultate prejšnjega tedna in vas povabi na sestanek, kjer mu boste predstavili načrte za prihajajoči mesec. Vaš pristop ga zanima. Vidi tudi prostor za izboljšave in to vam na ustrezen način pove. Vidi tudi vaš potencial, kar vas motivira. Občutite, da ste cenjeni in sprejeti, zato si resnično želite narediti še malček več, kot je potrebno. Lepo, kajne? Idilično? Upam, da ne.

Za konec pa morda še en zanimiv podatek – v povprečju na delovni dan za komuniciranje porabimo kar 80% časa (v to so zajeti sestanki, pošiljanje elektronske pošte, klici in drugi pogovori s strankami, partnerji ali zaposlenimi). Jaz menim, da ta podatek ni zanemarljiv, nasprotno, zdi se mi primerno, da mu namenimo velik del pozornosti. Se strinjate z mano?

Če ste na vprašanje odgovorili z DA, potem vas vabim, da se mi pridružite na delavnici učinkovite komunikacije in javnega nastopanja. Če poznate koga, ki ga obremenjujejo odnosi in komunikacija na delovnem mestu, vas prosim, da mu posredujete vabilo na delavnico. Več informacij o vsebini najdete na spletni strani, z veseljem pa vam bom na vsa vprašanja odgovorila tudi prek elektronske pošte vesna@beseda.si.

Se vidimo,
V.

TR(E)MA: moja sovražnica ali zaveznica?

trema = oblika strahu ali tesnobe, ki je povezana z dvomom in skrbjo o tem, ali bomo uspeli doseči želeno nalogo
trma = nepopustljivo vztrajanje pri kakšnem ravnanju

Verjetno se sprašujete, kaj vendar ima trma s tremo ali trema s trmo. O tem malce kasneje, naj vam za začetek najprej razložim, zakaj sem se sploh spravila pisati o nadlogi, imenovani trema.

Razlog za občutenje, ki mu pravimo trema, je najpogosteje čustvo strahu, ki se v telesu izrazi skozi različne neprijetne simptome. Veliko raziskav je potrdilo, da je najpogostejši strah pri ljudeh ravno strah pred javnim nastopom, prednjači celo pred strahom pred letenjem in strahom pred smrtjo.

Kot ste lahko prebrali v mojem zadnjem blogu, žalostno ugotavljam, da se veliko sanj in možnih uspehov razblini prav zaradi treme. Zgodbe, kot so: »Ne želim napredovati v vodjo, ker bom moral potem javno nastopati« ali pa »Ne bom predstavila svojih rezultatov, ker ne znam in ne maram nastopati«, so resnične. In žal niso redke. A najbolj zanimivo je, da trema, ki jo doživljajo v sebi, za večino sploh ni ključni »bav bav«. V resnici se govorci bojijo predvsem njenih spremljajočih simptomov, kot so potenje, tresoče roke in noge, suha usta, tresoč glas, prazna glava …, ki bi njihovo tremo razkrili poslušalcem.

In trma? Trmasti znamo biti prav vsi, če nam je določena stvar dovolj pomembna. Obe, trema in trma imata v osnovi negativno konotacijo, a hkrati sta obe lahko zelo pozitivni. In verjetno je bolje biti trmast, kot pa imeti tremo, kajne? 😉

Zakaj sem se torej odločila, da združim tremo in trmo? Ljudje imajo tremo pred nastopanjem in v to res »trmasto« verjamejo. Srečujem se s stavki, kot so: »Ne, ne bom nastopal, ker ne znam.« Pika. Ali pa: »Oo ne, ne, ne, jaz pa nisem za takšne stvari!« Kar seveda ne drži – govorci se ne rodijo, temveč se naredijo! Zakaj torej ne bi svojega trdovratnega prepričanja raje spreobrnili v pozitivno trmo in vztrajanje pri aktivnostih, ki vam bodo pomagale, da se boste znebili negativnih lastnosti treme? Tr(e)ma sama po sebi je v bistvu prav super, treba je le vztrajati pri pravih mislih in dejanjih 😉.

Kako torej? S tremo se spoprijateljimo na tri načine – s preprečevanjem prevelikega stresnega odziva z dobro predpripravo, z obvladovanjem simptomov med nastopom in s sprejemanjem treme kot koristnega spremljevalca javnega nastopanja. Za danes vam podarim en nasvet, kako vsaj malček zmanjšati simptome treme, ki jih občutimo med nastopom.

Eden izmed ključnih razlogov za večino neprijetnih simptomov treme je nepravilno dihanje. Ko smo pod stresom, dihamo plitveje. Ker se tako iz telesa izloča premalo ogljikovega dioksida, možgani sklepajo, da smo v stiski in zato našemu telesu pošljejo val adrenalina. Posledica tega so potenje, zardevanje, tresoč glas, roke, noge ipd.

Moj nasvet je, da nekaj minutk pred nastopom za deset sekund napnete vse mišice v telesu. Nato telo popolnoma sprostite in nekajkrat počasi (ne pregloboko) vdihnite skozi nos in izdihnite skozi usta. Tako, zdaj pa na oder!

… pa še en nasvet: če imate pred nastopom suha usta, se rahlo ugriznite v jezik ali pa pomislite na okus limone. Bolje? 😉

… se nadaljuje

V.

Javni nastop – nočna mora

Nedavno sem prebrala zares lep verz, ki gre nekako takole: »What if I fail? Oh, but my darling, what if you fly?«

Prav vsakdo izmed nas ima potencial za uspeh. Bodisi na poslovnem bodisi na zasebnem področju. Vemo, da pot proti vrhu nikoli ni lahka, in skoraj na vsaki se najdejo ovire. Ovire, pri katerih se lahko ustavimo ali celo obtičimo, lahko pa jih preskočimo in vzletimo.

Ena izmed teh ovir je denimo javno nastopanje. Že ob sami besedni zvezi mnogi začutijo strah in trepet ter neprijeten občutek. Priznam, javni nastop ni lahek, nasprotno, po navadi gre za stresen trenutek. Spomnite se, ko ste morali na primer v šoli predstavljati svoj prvi projekt pred celim razredom. Vam je bilo prijetno? Ste vedeli, kako to storiti? Nekateri ljudje komunicirajo in nastopajo lažje, velika večina pa se znajde v veliki zadregi in samo čaka, da bo ta nastop končno »mimo« in, da tega nikoli več ne bo treba početi. Ta neprijetni občutek ljudje potem pogosto potlačijo in upajo, da se nikoli več ne vrne.

… A potem pride služba s številnimi odgovornostmi, kjer je javni nastop pogosto pač nujen. Če ne drugje, morate »nastopati« že na razgovoru za službo, kjer morate biti tako prepričljivi, da izberejo ravno vas. Velikokrat na delavnicah, predavanjih ali izobraževanjih opazim, da je koga  malo da ne treba poriniti v to, da predstavi svoje (odlične) ideje ali kake ugotovitve ali rešitve svoje skupine. In to si želim spremeniti. Zakaj? Ker se da. Ker verjamem, da ima vsakdo potencial, da zanimivo in samozavestno izrazi sebe in svoje ideje.

A za trenutek se vrnimo k »tesnobi«, ko pride do javnega nastopanja in prepričljive komunikacije. Najprej razbijmo mit, da je dobra komunikacija le stvar odrskega nastopa. Dejstvo je, da morate biti prepričljivi povsod. Ko prijatelju ponudite nasvet, ko se dogovarjate s šefom za boljše pogoje, ko partnerju rečete, da naj končno pospravi za seboj in, ko otroku v trgovini (medtem ko histerično kriči) dopovedujete, da tista največja in najbolj sijoča plastična igrača pač ne gre z vami domov. Še več znanja in veščin pa je treba uporabiti, ko prodajate svoje ideje, ko množici predstavljate storitve ali rešitve, skratka, ko se znajdete v prenasičenem in neusmiljenem poslovnem svetu.

In v takih trenutkih pridejo vsi tisti tipični simptomi – tresoč glas, potne roke, samokritičnost, negativne misli, kot na primer: »****, kaj pa, če mi ne uspe?«. Nekateri celo popolnoma pozabijo, kaj so želeli povedati, drugi mrzlično iščejo način, da se nastopu izognejo … Skratka, en kup nevšečnosti, ki so tam, ki so zasidrane v nas, pa nas nihče ni naučil in nam povedal, kaj storiti. Da so to stvari, ki se jih da naučiti in stvari, ki so obvladljive, ki jih zmoremo tudi mi. Da je podobno, kot se naučiti voziti avto – malo teorije, več prakse in redna vaja oziroma uporaba v življenju.

… In tukaj vskočim jaz. Z veseljem vam predam svoje znanje in dolgoletne izkušnje. In še z večjim veseljem vas bom gledala, kako boste vzleteli, namesto da sedite in čakate na boljši jutri. 😊

Prepričana sem, da vam bo moja delavnica učinkovite komunikacije in javnega nastopanja koristila na vseh področjih in da boste postali (še) boljši, še bolj samozavestni in še bolj vi – tudi v besedah in govorici telesa. A pohitite, prostih je le še par mest!

Se vidimo 12. 3. 2020 v Ljubljani, več informacij pa najdete tukaj: https://delavnice.beseda.si/

Se vidimo, V.