Prispevki

Kompleksi – jih imamo mi ali oni nas?

Idejo za današnji blog sem spet našla v knjigi. Tokrat v klasiki E. Pascala Živeti z Jungom, ki vam jo toplo priporočam. Tema kompleksov je sicer dokaj »kompleksna« (naključje?), a sem se odločila, da jo predstavim skozi povsem praktično in življenjsko zgodbo.

Mislim, da skorajda na vsakem koraku izrečemo ali slišimo izjave, kot so: »Joj, danes je pa sodelavka Maja nekam čudna« in »Včeraj se sploh nisem mogla pogovarjati z Janom, čisto je bil iz sebe« ali pa »Ne vem, kdo je Janezu stopil na žulj, da je bil tako tečen.« Takšni in podobni izrazi odlično prikazujejo, kako malo v resnici vemo o naši psihi in dogajanju v njej.

Jung pravi, da ima vsak človek v sebi komplekse, ki so lahko pozitivni in negativni. Ponavljam, kompleksi niso vedno slabi, čeprav sem prepričana, da večina ob misli na kompleks pomisli na nekaj slabega (enako kot pri besedi strah, trma, …). Da si boste kompleks lažje predstavljali, si zamislite krog, ki ima znotraj črno piko. Ta pika je jedro kompleksa, nabita je z močnimi čustvi in deluje kot magnet. Okoli te črne pike, torej jedra, pa se, podobno kot letnice pri drevesnem deblu, nabirajo kolobarji – spomini, čustva, asociacije, povezane z jedrom kompleksa. Vsak kolobar je neka izkušnja iz naše osebne preteklosti – več ko jih je, močnejši in vztrajnejši je kompleks.

Kako delujejo kompleksi? Nekdo izreče le eno besedo, preberemo neko misel, zavohamo nek vonj, ki nas ponese v otroštvo, zagledamo nek prizor ali zaslišimo zvok in … se zgodi. Sproži se jedro našega kompleksa, kar je podobno močni kemijski reakciji. Kompleks je tako močan, da dobesedno izrine našo racionalno osebnost in kar naenkrat delamo, govorimo in razmišljamo stvari, ki nam ‘niso podobne’ in na videz nimajo nobenega smisla. V praksi to izgleda nekako takole:

Mojca in Janez sta srečno poročen par. Dobro se razumeta in v zakonu ne prihaja do hujših prepirov ali nesoglasij. Razen takrat, ko ima Janez v službi toliko dela, da pride domov pozneje kot običajno. Takrat se v Mojci prebudi nenavaden občutek jeze in tesnobe, čeprav jo je Janez poklical, ji povedal, da ima delo in pojasnil, kdaj ga lahko pričakuje.

Med kuhanjem večerje se Mojci v glavi prepletajo misli, kot so: »Že spet dela, jaz pa sama doma« ali pa »Če bi jaz prišla tako pozno domov, bi se morala pošteno zagovarjati« in pa »Kdo pa meni skuha, ko zamudim, sem mar gospodinja?«.

Ko se Janez vrne, je Mojca osorna in hladna, a mu niti ne zna razložiti, čemu. Do Janeza čuti odpor, naslednje jutro pa je vse dobro in tako, kot je bilo prej.

Kaj se je zgodilo v Mojci? Ko je bila Mojca otrok, je njen oče veliko delal, da je lahko preživel družino. Mama je bila z otroki doma in vsi so komaj čakali, da se vrne oče. Ta je bil sicer pošten mož in zgleden oče, a vsak dan so ga čakali in čakali. Mojca je pred zakonom sklenila, da tega svojim otrokom ne bo storila. Želela si je moža, ki bo veliko doma in bo popoldanski čas preživljal z otroki.

V trenutku, ko ji je Janez sporočil, da bo zamudil zaradi službene obveznosti, se je v Mojci sprožil kompleks. Njegovo jedro je »Zamujaš domov, jaz pa te čakam«, prej imenovani kolobarji pa so spomini in občutki, povezani s pomanjkanjem očetove pozornosti ter želja po tem, da en večer končno vsi skupaj sedijo za mizo.

Kompleksi nas objemajo in prežemajo z vseh strani in šele ko jih na nek način ponotranjimo in sprejmemo, prenehajo biti boleči oziroma nas prenehajo obvladovati. Nekatere komplekse enostavno prerastemo, na primer to, da pri določenih odločitvah nič več ne upoštevamo striktno volje svojih staršev. Nekateri kompleksi pa so globoko zakopani v nas in nihče ne ve, kdaj pride dražljaj, ki jih prebudi. S kompleksi se je moč soočiti na različne načine. Najboljši je skozi voden pogovor, ki vas popelje v boljši vpogled v samega vase. Naj vam predstavim konkreten primer prijateljice, ki je skozi meditacijo in vizualizacijo končno ozavestila, kaj pomeni sprejeti sebe v polnosti.

Zamisliti si je morala, da je vstopila v dvigalo in se odpeljala v najvišje nadstropje. Ko je izstopila, je zagledala sebe v podobi boginje: lepa, obdana s cvetjem, metulji in najlepšimi pticami. Srečna je bila, mila in spokojna. Nato je morala spoznati še svojo drugo plat. Odpravila se je nazaj v dvigalo in se peljala v najnižje nadstropje. Izstopila je in pred seboj zagledala razcapano, grdo in umazano punčko. Imela je oster pogled in po njenih besedah se ji je gabila. Dolgo je trajalo, a navsezadnje je bila ta čudovita boginja pripravljena v svoje naročje sprejeti grdo in umazano punčko, ki je bila navsezadnje ena in ista oseba.

Skratka, gre za proces. Da v sebi ne vidimo in sprejmemo le lepega, temveč tudi ‘slabo’. Če smo obsijani s soncem, moramo sprejeti tudi svojo senco oziroma temno plat. Le tako postanemo celostni. Vsak mora v sebi najti boginjo ter malo razcapano punčko ter razumeti, da sta v resnici dve podobi enega bitja.

Če se vrnem h kompleksom – ljudje zelo radi opazimo napake pri drugih. Kolikokrat ste morda rekli »Joj, kako mi gre na živce, ko takole čustveno odreagira na moje besede« ali pa »Najbolj sovražim to, da se vedno strinja z vsem, kar rečejo drugi«? Jung pravi, da lahko v drugih ljudeh prepoznamo le stvari, ki so že v nas – torej nas pri drugih motijo lastnosti, ki so del nas samih, pa če se jih zavedamo ali ne. Enako je s pozitivnimi stvarmi – tisto, kar nam je všeč na drugih, nam je po navadi všeč tudi na nas samih.

Torej, da odgovorim na začetno vprašanje – kompleksi (očitno) imajo vse nas. Se znate soočati z njimi?

Se slišimo,
V.