Prispevki

Kaj povzročajo družbeni mediji?

Instagram, Facebook, Twitter, TikTok, … in še bi lahko naštevala (če sem kaj pozabila, v opravičilo – sodim že v generacijo X), imajo na nas vedno večji vpliv. Za nekatere so tako rekoč nujno zlo, saj so postali tudi zelo pomemben (za precej novodobnih podjetnikov morda celo edini) kanal prodaje in samopromocije. A včasih se mi zdi, da smo šli predaleč. Predaleč s tem, kaj dejansko smo in počnemo in kaj javno delimo z drugimi.

Z vami bom danes delila dve zgodbi, ki sta se mi v povezavi s tem zgodili v zadnjem mesecu. Pa začnimo …

Nedavno smo se z družino odpravili na celodnevni izlet v toplice (saj veste, sonce, bazen in tobogani so raj za otroke, kljub temu, da sem si jaz nedeljo predstavljala nekje ob morju z zvokom škržatov J). Ko se ravno namestim na ležalnik in malo pogledujem naokoli, vidim znan obraz. Kmalu sem se zavedala, da je to dekle, ki mi je znano z Instagrama. Svojega partnerja je prosila, naj jo slika z družino in to je trajalo vsaj 15 minut (slikanje, tek do telefona, pogled na telefon, odkimavanje z glavo: »Ne, ta ni dobra, slikaj še enkrat,« tek nazaj v bazen in ponovi vajo). Potem je končno ena slika vendarle uspela in sledilo je oblikovanje, filtri, opis in objavljanje na IG. Tudi to ji je vzelo vsaj 15 minut.

»Zanimivo,« si rečem in v roke vzamem knjigo. Po eni uri branja se odpravim po vodo in ponovno vidim proces fotografiranja, snemanja, urejanja, poziranja … Skratka, od osmih ur, ko smo bili na bazenu, lahko rečem, da se je punca vsaj 4 ure ukvarjala z objavljanjem (in pri štetju ur sem bila zelo skromna). Vse lepo in prav, toda ali ni to malce preveč? V mislih sem imela, da je življenje t.i. ‘influencerjev’ povsem vsakdanje. Mimogrede (se) slikaš (ok, priznam, uporabiš kak filter na dan, ko so podočnjaki preveč opazni), objaviš in živiš naprej. A temu ni tako. Sledijo komentarji, vprašanja, spremljanje vsake objave in analitika, ki ti vzamejo praktično cel dan. Za voljo ene same objave in denimo še 5 ‘storyjev’, ki jih objavijo čez dan. To je služba, od katere se je praktično nemogoče posloviti ali jo za kakšen teden ali dva postaviti na stranski tir. Ni dopusta, niti ni dneva na ‘off’ za uživanje na bazenu z družino. Si res želimo takšne tlake?

To so torej na eni strani tisti, ki ustvarjajo vsebino, ki jo gledamo mi, gledalci. Prejšnji teden sem bila na kavi s prijateljico, ki je psihoterapevtka. Omenim ji, kar sem videla na bazenu in pokažem sočutje, saj se mi zdi, da vsakdo izmed nas rabi počitek. Tisto brezskrbnost, ko si rečemo: »Oh, danes mi pa res ni treba nič storiti,« in se posvetimo družini, sebi in enostavno uživamo dan. Neodvisno, neobremenjeno. To je zame kot nekakšna sladica za dušo in vedno se veselim takšnih dni, saj potem še z večjim veseljem pridem nazaj v pisarno in predavalnico.

Prijateljica me posluša in reče: »Ja, Vesna, to so vplivneži. Tisti, na drugi strani, ki to gledajo (zlasti mladi), pa so moji pacienti.« Začudeno pogledam, nato pa mi je razjasnila sliko. Svetovno znani in slovenski vplivneži za eno objavo porabijo kar nekaj časa. Za primer lahko vzamemo kakšno  ‘mami blogerko’, ki svetu sporoča, kako je biti mama. Otroka slika v najlepših pozah in oblekah, vedno čist, vedno nasmejan, tudi mama vedno urejena, z lepo pričesko, urejenimi nohti, pospravljeno hišo in nasmeškom na obrazu. Brez podočnjakov in drugih modnih dodatkov, ki jih je (vsaj meni) kot mladi mamici namenil novorojenček. Neka mamica na drugi strani to spremlja ter čuti grozen pritisk in tesnobo. »Zakaj jaz nisem tako urejena? Zakaj moj otrok joka? Nekaj je narobe. Sem slabša mama, ker si že 3 dni nisem umila las in ker si že 2 meseca nisem uredila nohtov? Sem slaba mama, ker otroku nisem kupila prestižnih hlačk za 80€, ampak ima že rabljene od sosedovega otroka?«  Veliko ljudi ob stalnem spremljanju drugih pozabi na svoje lastno življenje in poslanstvo. Primerjanje z drugimi ne bo iz nas nikoli naredilo boljših ljudi. Nasprotno, potlačilo bo sanje, ki smo jih imeli zase, in sprejeli bomo ideale nekoga drugega (ki morda sploh niso realni ali sploh ne obstajajo).

Zato morda poziv, za vse, ki to berete – največji čar vsakega posameznika je edinstvenost, individualnost (s kilogramom, gubo ali sivim lasom več ali manj). Vedite, da je svet na družbenih medijih velikokrat daleč od resnice. Zato je prav, da včasih odložimo telefone in smo zgolj to, kar smo, brez vse digitalne navlake.


Vir: https://www.pinterest.com/pin/39054721754249970/

 

 

Pa uživajte v odklopu,

V.

Maske, maske in še enkrat maske

Zadnjič sem bila gostja na protokolarnem dogodku, kjer sem na prvi javni nastop pripravljala mlado inženirko. Ko sva klepetali po končanem osrednjem delu, mi je potarnala, kako zahtevno je nagovarjati ljudi, od katerih praktično ne dobiš nobenega odziva, ne vrnejo ti nasmeha, ne veš, kaj si mislijo o tvojih besedah … Vsi smo namreč nosili zaščitne maske, ki so ravno tisti dan spet postale obvezne v zaprtih prostorih.

Te dni veliko razmišljam o maskah. Ne, v mislih nimam zaščitnih mask, čeprav so še kako aktualne in povezane tudi s (precej manj učinkovito) komunikacijo. Pač pa imam v mislih maske, podobe, obraze …, ki si jih človek nadane ob različnih priložnostih.

Za začetek vas povabim, da se zazrete sami vase in se vprašate, koliko različnih mask imate? Se vam zdi, da ste popolnoma druga oseba, kadar ste na primer doma z otrokom, kot ste v službi na sestanku z vodstvom? Verjetno kimate. In naj vas potolažim, to je povsem normalno.

Ljudje, ki jih poznamo, se v naših glavah delijo na tri različne socialne kroge. Prvi je intimni krog, kamor sodijo najožji družinski člani (partner, starši, otroci), temu sledi osebni krog, v katerem je do dva ducata ljudi (razširjena družina in dobri prijatelji). Poznamo pa še krog javnosti, kamor sodijo kolegi, sodelavci, bivši sošolci, sosedje, trgovci iz trgovin, kamor zahajamo, pa tudi naključni neznanci, ki jih srečamo v mestu …

Za te tri skupine ljudi uporabljamo tri različne maske ali, če hočete, obraze, s katerimi dosežemo točno tisto, kar od teh odnosov želimo ali potrebujemo. Kako natančno deluje? Pa poglejmo.

Svojo masko za intimni krog si lahko zamislite kot rakovico brez oklepa. Mehko in občutljivo meso, naš pristni, avtentični jaz. Brez filtra, z mnogimi »napakicami«, a še vseeno v največji meri mi sami. Osebe, ki jih spustimo pod naš oklep, lahko preštejemo na prste ene roke. Ti ljudje nas poznajo skorajda v vseh situacijah – ko se veselimo, smo razočarani, žalostni … Njim se upamo pokazati, kakršni smo – povsem človeški, s številnimi slabostmi, a tudi z mnogimi čudovitimi lastnostmi vred. Nekateri ljudje pravijo, da je dobro in prav biti vedno in povsod tako avtentičen, sama pa se ne strinjam – verjamem, da je vrednost intimnega kroga ravno v njegovi omejenosti. Ker ima vsakdo izmed nas takšnih sogovornikov zelo malo, so toliko bolj dragoceni. Poleg tega lahko ljudje (nevede ali vede) izkoristijo naše šibke točke in nas tako močno prizadanejo (kar zagotovo vedo vsi, ki so v svoj intimni krog kdaj spustili napačno osebo).

Za večino naših znancev je najprimernejši osebni krog, kjer nas ljudje poznajo predvsem po dobrih in (kvečjemu) malo manj dobrih lastnostih, saj večino največjih šibkosti ali slabih lastnosti zavestno ali nezavedno prikrivamo. To masko imenujemo naš družbeni jaz in jo najpogosteje uporabljamo s kolegi in sodelavci, s katerimi sicer preživimo veliko časa, niso pa del našega najožjega kroga. V delovnem okolju ta obraz ponavadi pokažemo po nekaj tednih ali mesecih, odvisno od tega, kako zaupljivi in odprti smo ter kakšne izkušnje imamo z odnosi na delovnem mestu. Tudi ta mehanizem je v resnici odlična varovalka, saj nam preprečuje, da bi simpatičnega sodelavca, ki ga vidimo prvič, takoj vzeli za svojega in mu razložili celotno življenjsko zgodbo, saj bi izpadli sila neprofesionalno (morda celo malo smešno).

Javni krog je najdlje od našega bistva. Maska, ki si jo nadenemo, ko spoznamo neznanca ali osebo, s katero imamo le bežen odnos (npr. prodajalec prigrizkov v velemestu), je najdebelejša in je tudi naša naravna zaščita. Hkrati je ta maska neke vrste obraz za skorajda vsako priložnost, ki nam, če ga znamo uporabljati pravilno, pomaga preživeti v družbi, saj je podrejen številnim socialnim omejitvam (zaradi teh omejitev v restavraciji ne jemo pice z roko, si v javnosti ne popravljamo nedrčka ali na sestanku ne vrtamo po nosu).

Maske imajo več namenov, ki se med seboj po pomembnosti razlikujejo glede na to, o kateri maski je govora. Vse so do določene mere namenjene:

  1. osebni zaščiti (npr. ko ne razkrijemo svojih slabosti, se ne pustimo raniti),
  2. zaščiti drugih pred nami ter
  3. samopromociji (ko kažemo svoje prednosti, pustimo dober prvi vtis).

Vse naše maske se spreminjajo tudi z našim fizičnim, psihičnim in čustvenim odraščanjem. Bolj ko smo zreli, bolj jih razumemo in znamo uporabljati. Otroci, ki so še dokaj brez filtra, imajo meje med različnimi krogi (intimnim, osebnim in javnim) zelo rahle, zato velikokrat storijo ali rečejo kaj, česar mi odrasli ne odobravamo, ker je ‘neprimerno’, ‘nevljudno’ …. Starejši ko postajamo (predvsem pa bolj izkušeni), močneje ločimo med intimnostjo in javnostjo, zato znamo večinoma bolje presoditi, kateri obraz je primeren za določeni trenutek.

Kaj pa vi? Imate tudi vi masko za vsako priložnost?

P.S. Tisto, ki je trenutno obvezna, pa le vzemite s seboj. 😉

Se slišimo,

V.

Sanjska služba?

Na družbenih medijih velikokrat zasledim objave, kjer ljudje izpovedujejo svojo ljubezen do poklica, ki ga opravljajo. Četudi je lepo prebirati takšne zapise, pa marsikomu povzročijo tudi slab občutek ali so jim celo trn v peti, ker sami v službo hodijo zgolj ‘po plačo’.

Karierno »sledenje svojim sanjam«, kot temu radi rečemo, je vredno občudovanja in tudi pohval. Najti samega sebe v smislu, da služenje kruha izpolnjuje tudi druge potrebe (pa naj gre za izražanje svoje umetniške žilice, ustvarjanje nečesa novega ali kaj podobnega), je milo rečeno pravo darilo. Na delovnem mestu se namreč pogosto ne cedita med in mleko.

Naj vam zaupam, kaj mi je o svojem delu izpovedala znanka, za katero sem do pred kratkim verjela, da ima sanjsko službo. Zaposlena je namreč v znanem slovenskem podjetju, ima redne (in dobre) prihodke ter dela na področju, ki jo veseli. Njene vsakodnevne naloge so ji všeč, a vendar se vsako jutro v službo odpelje s primesjo grenkih občutkov. Vas zanima zakaj?

Zaradi odnosov. Zaradi obupne interne komunikacije. Zaradi šikaniranja in pomanjkanja informacij. Zaradi namigovanj, da drugačno razmišljanje ni zaželeno. Zaradi napetega vzdušja, v katerem vsi skrbijo in se držijo zase, kajti ‘kofetkanje’ in klepetanje s sodelavci velja za izgubo časa, četudi nenehno sedijo na dolgih in neproduktivnih sestankih. In kako to vpliva nanjo? Vedno bolj izgublja motivacijo, nič več ne predlaga kake izboljšave, prvo minutko, ko lahko, izgine domov … A njenim nadrejenim se odnosi v podjetju zdijo v redu, kajti ‘služba je služba, družba pa družba’ in  ker ‘ni bistvo službe, da se imamo na delovnem mestu lepo’.

Na srečo je veliko podjetij in vodstvenih kadrov, ki razumejo pomen odnosov na delovnem mestu. Veliko energije in tudi materialnih sredstev porabijo za to, da se imajo zaposleni dobro. Ker vedo, da le zadovoljni zaposleni dolgoročno prinašajo dobre rezultate. Vedo tudi, da so takšni zaposleni bolj predani, bolje funkcionirajo in se zavzemajo za dobrobit podjetja.

In kaj je potrebno, da ustvarite takšno vzdušje? Ni nujno, da kupite najnovejši kavni avtomat ali zaboj sadja vsak dan, temveč raje vzpostavite okolje, ki vzpodbuja zaupanje in odprtost. A potreben bo čas. Povezati množico ljudi v ekipo, ki diha kot eno, je proces, ki ga ne morete ustvariti z eno samo potezo, eno zabavo, enim trepljanjem po ramenu … Ali obstaja recept? Ne, ker je vsaka ekipa drugačna. Kaj pa vsaj sestavine, ki jih lahko prilagodimo glede na ekipo in ustvarimo svoj recept? To pa zagotovo.

Trdno verjamem v to, da z dobro komunikacijo lahko močno izboljšamo odnose in doprinesemo k boljšemu delovanju podjetja. In verjemite mi, odličen občutek je, če se na delo odpravite v veri, da vas tam (poleg jutranje kave in svežega sadja) pričaka tudi vaš sodelavec, s katerim se odlično ujamete. Nato vas pozdravi še šef, se vam nasmeje in vpraša, kako ste. Pohvali vaše rezultate prejšnjega tedna in vas povabi na sestanek, kjer mu boste predstavili načrte za prihajajoči mesec. Vaš pristop ga zanima. Vidi tudi prostor za izboljšave in to vam na ustrezen način pove. Vidi tudi vaš potencial, kar vas motivira. Občutite, da ste cenjeni in sprejeti, zato si resnično želite narediti še malček več, kot je potrebno. Lepo, kajne? Idilično? Upam, da ne.

Za konec pa morda še en zanimiv podatek – v povprečju na delovni dan za komuniciranje porabimo kar 80% časa (v to so zajeti sestanki, pošiljanje elektronske pošte, klici in drugi pogovori s strankami, partnerji ali zaposlenimi). Jaz menim, da ta podatek ni zanemarljiv, nasprotno, zdi se mi primerno, da mu namenimo velik del pozornosti. Se strinjate z mano?

Če ste na vprašanje odgovorili z DA, potem vas vabim, da se mi pridružite na delavnici učinkovite komunikacije in javnega nastopanja. Če poznate koga, ki ga obremenjujejo odnosi in komunikacija na delovnem mestu, vas prosim, da mu posredujete vabilo na delavnico. Več informacij o vsebini najdete na spletni strani, z veseljem pa vam bom na vsa vprašanja odgovorila tudi prek elektronske pošte vesna@beseda.si.

Se vidimo,
V.

Vam povem zgodbo?

Albert Einstein je nekoč zapisal: »Če želite, da bodo vaši otroci inteligentni, jim pripovedujte zgodbe. Če želite, da bodo še bolj inteligentni, jim pripovedujte še več zgodb.«

Zakaj zgodbe? Zakaj so pomembne v poslu, pri prodaji in v vsakdanjem življenju?

Najbolje, da si za začetek pogledamo primer. Pred vami sta dva oglasa za kavo. Kateri oglas vam je zanimivejši?

Oglas 1: Kupite 100g kakovostne brazilske kave. Zdaj v novi embalaži s praktično žličko za merjenje. Goodcaffe.

Oglas 2: Moj dan je v barvah prve skodelice. Še v snu, a z zavedanjem, da mi bo čez nekaj minut pričela zvoniti budilka, me za hip prevzame nejevolja. A že trenutek za tem pomislim nanjo. Kako v vroč jacuzzi vrele vode z žličke padajo zrnca prefinjenega okusa, ki zaplešejo ob nežnem mešanju. In njen vonj! Vonj, ki ostane z menoj še ure in ki ga ponese tudi čez hodnik, da sosedje nevoščljivo pogledujejo proti mojemu stanovanju. A meni je to povsem vseeno. Zdaj se dan lahko začne dobro. Ker se je začel s skodelico Moje Kave.

Če ste prebrali oba oglasa, se vam je drugi najverjetneje zdel zanimivejši. Če bi ta kava tudi obstajala, bi znali v trgovini kavo povezati z oglasom, morda bi jo celo zaradi oglasa, ki se vam je zdel zanimiv, tudi kupili.

Zgodbe pri prenosu informacij igrajo ključno vlogo. Ni skrivnost, da je današnji svet prenasičen z informacijami. Ko odprete Facebook, Instagram, LinkedIn ali pa Google, se pred vašimi očmi vrstijo informacije, novice, oglasi, slike, videi, animacije, vse je pisano in razgibano, vse utripa in vedno težje je najti nekaj, kar zares izstopa in pritegne vašo pozornost. Pri tem je kakovost zgodbe tista, ki bo vplivala na bralca, ki je mimogrede lahko tudi potencialni kupec.

Z dobro zgodbo v človeku zlahka vzbudimo čustva. Dejstvo je, da smo ljudje čustvena bitja in večino svojih vsakdanjih ali življenjskih odločitev sprejmemo na podlagi čustev (četudi se nam včasih zdi, da je naša odločitev popolnoma logična in analitično premišljena). Spomnite se recimo kakega dobrega filma ali pa knjige, ki vas je popolnoma prevzela in ste o vsebini razmišljali še dolgo časa. Očitno ste si ogledali ali prebrali dobro zgodbo, ki vas je ponesla na čustveni vrtiljak, hkrati pa je verjetno tudi ta zgodba vplivala na katero izmed vaših odločitev. Če ste si na primer ogledali film, ki vam je vzbudil občutek o minljivosti življenja, ste partnerju ali otroku zvečer pokazali več naklonjenosti in nanje gledali z drugačnimi očmi. In to je namen dobre zgodbe – vplivati na nekoga, pa četudi le za trenutek.

Čemu moramo pri pripovedovanju zgodb posvetiti največ pozornosti?

Ko boste oblikovali svojo uspešno zgodbo, naj bodo osnovni gradniki temeljne vsakdanje potrebe sočloveka: želja po varnosti, zdravju, času, denarju ali opaženosti. Razmislite, kako vaš izdelek ali storitev lahko olajša njihovo bolečino. Na primer, če prodajate čokolado, je vaša najboljša, ker je ekološka, brez sladkorja in ker košček temne čokolade na dan spodbuja boljše delovanje možganov. Če prodajate vrata, lahko uporabite statistike vlomov in pomen kakovostnih vrat. Pri reklamiranju oblačil pa je seveda ključni kriterij všečnost in opaznost pri nasprotnem spolu (pri ženskam pa tudi pri istem J).

… a to je le začetek.

V dobro zgodbo je treba vnesti čustva, čute in primerno zgradbo. Pomemben je že naslov. Raziskave kažejo, da več kot 60% ljudi prebere oziroma opazi le naslov članka, objave ali zgodbe (uf, če ste prišli do sem, ste že v bolj vztrajni manjšini J). Uporabljajte močne, čustvene in vizualne besede, ki bralcu takoj narišejo podobe v misli (recimo, da so vaša oblačila ‘avantgardna’ ali ‘drzna’ namesto ‘moderna’ ali ‘drugačna’). Ne pozabite na čute, kar pomeni, da mora uporabnik skozi opis vaš izdelek videti, okušati, vonjati ali tipati, pa čeprav ga nima pred seboj. Ko sestavljate zgodbo, vključite primerno dinamiko – sama to rada primerjam z vlakcem smrti: malo dol, malo gor, na koncu pa je vse dobro. Močnejši ko je spust, bolj katarzičen je zaključek.

In da ne pozabim – zgodba mora biti ravno prav dolga – če je prekratka, se ne uspemo poosebiti z junaki, če je predolga, izgubimo zanimanje. Dober namig, kako določiti obseg dobre zgodbe, je preprost: ko poveste, kar je treba povedati in nič več, je zgodba zaključena.

Že veste, komu in kako boste povedali svojo zgodbo?
V.

Odnosi, ki niso minljivi

Ste kdaj pomislili na to, kaj je resnično pomembno za dober partnerski odnos? Na kaj se osredotočate in čemu posvečate največ energije v vašem odnosu?

Zadnjič sem brala res odlično knjigo Normalni ljudje (toplo priporočam), ki govori v novodobnih zvezah. Te so malo drugačne od klasičnih vzorcev, kakršnih smo vajeni pari, ki smo se spoznali že v prejšnjem stoletju J. Sally Rooney pripoveduje o dojemanju sebe in okolice, o maskah, ki jih nosimo v odnosih, o družbenih pričakovanjih in o nezavedni igri moči v partnerstvu. To me je spodbudilo, da z vami delim nekaj razmišljanj o odnosih, njihovem (neizogibnem) spreminjanju in (zavestnim ali nezavednim) vedenjskim vzorcem, ki odnose krepijo ali rušijo.

Kot opazujem mlajše generacije, so povečini kar nekoliko ovrgli tradicionalne zakonitosti partnerskega odnosa. Zdi se, kot da se mladi danes stvari zelo hitro naveličajo (kar je za generacije Y in Z oziroma tako imenovane ‘milenijce’ tudi znanstveno dokazano). Pe eni strani se včasih spustijo v zvezo (ali kak drug odnos, tudi poslovnega, na primer) nerazumno hitro, a prav tako hitro jih navdušenje tudi mine. Želijo si stalne pozornosti, obenem pa bi sami v razmerje vložili minimalno truda. Utopično sanjarijo o popolnem partnerstvu, ne zavedajo pa se, da je takšno zvezo s pravimi koraki in odločitvami treba ustvarjati vsak dan. Pa poglejmo primer:

Janez se zaljubi v Majo. Začetek njune zveze je tak, kot so vsi začetki – sladki, cvetoči, zaljubljeni, polni novosti in zanimivosti … Hodita na zmenke, se smejita, veliko si imata povedati. Zaupata si, postaneta najboljša prijatelja. Držita se za roke in se poljubljata. Vsak dan sta v stiku, drug za drugega vedno najdeta lepo besedo, imata svoje »interne šale. Povezana sta in imata se rada.

Nato se preselita v skupno stanovanje. Pridejo skrbi, služba, stroški. Dobro se že poznata, navajena sta se. Še vedno se držita neke svoje rutine, a je vse bolj samoumevno. Ni več metuljčkov, ni več toliko smeha. Včasih se tudi spreta. V takih trenutkih pozabita na vso lepoto, na vse spomine. Ponavadi se ne prepirata zaradi življenjsko pomembnih zadev, v resnici se samo pričkata, še sama ne vesta zakaj. Morda si gresta na trenutke malo na živce. Janez Maji velikokrat pove, kaj ga moti, Maja mu ne ostaja dolžna. Nihče od njiju pa se ne želi spremeniti. Želita si, da ju partner sprejme točno takšna, kakršna sta, ker sta bila taka ‘že od začetka’. Ker tihim dnevom in sporom sledijo trenutki topline, še naprej jadrata skozi razmerje, ki je »popolnoma normalno«, vsaj tako pravijo znanci in prijatelji, s katerimi se pogovarjata.

Leta minevajo, Janez in Maja dobita otroka. Srečni so, rojstvo družini povrne nek čar, spet imata polne roke dela, navajata se na novo rutino in nekaj let se ukvarjata izključno z vzgojo ter družino. Čas za partnerja položita na stranske tirnice, ker to sedaj ni prioriteta. Bova že prišla na vrsto, pravita.

Življenje teče, sestanki, služba, šola, popoldanske dejavnosti, nakupi, krediti, gospodinjstvo, dopust, prijatelji, … Kar naenkrat mine desetletje. In potem dve.

Otroci odrastejo, ostaneta sama. Ko se otroci odselijo, nista več partnerja, le cimra. Navajena sta se, še kar dobro shajata in ne vidita razloga, zakaj bi iskala novo zvezo ali plačevala vsak svoje stanovanje in stroške, če pa sta skupaj čisto v redu. Še bolj se oddaljita. Janez se posveča športnim aktivnostim in je veliko zunaj s prijatelji. Tudi Maja si raje privošči vikend s prijateljicami, Janezu tako nima kaj povedati, z njim ji je dolgčas, ker  vedno govori le o delu ali svojih hobijih. Nekajkrat ga je prosila, da bi se prijavila na plesni tečaj, želela je tudi abonma v gledališču ali potovanje v eksotične kraje, ki bi si ga zlahka privoščila, a se mu je vse zdelo ‘brezveze’, ‘ni bilo časa’, imela sta ‘premalo denarja’ … Maja včasih še sanjari o romantiki prvih dni, a le z nostalgijo in žalostnim prepričanjem, da je ni mogoče obuditi.

In tako partnerski odnos namesto pristne bližine počasi postane sobivanje z osebo, ki jo z vsakim dnevom manj poznamo, četudi bivamo pod isto streho. In kaj bi lahko sploh bilo drugače? Ali ni v vsakem odnosu tako? Mlad in zaljubljen, star in zdolgočasen?

Prepričana sem, da ne. Razlog, da partnerski odnos postane površen, hladen in rutinski, je predvsem v pomanjkanju pogovora. Če se že pogovarjamo, pa ne govorimo o pravih stvareh. Beseda teče o vsakodnevni logistiki, službi, financah, otrocih, drugih ljudeh, nakupih, dogajanju v svetu in družbi … ne pa o naših mislih, čustvih in občutkih. Veliko parov, ki so skupaj že leta, menijo, da so že ‘vse povedali’.

A to ne drži. Ljudje smo zelo kompleksna bitja, zato partnerja nikoli v resnici ne poznamo v celoti – in to radovednost velja ves čas krepiti. V razmislek: spomnite se, o čem ste se pogovarjali na začetku vaše zveze. Če ste podobni meni, ste s partnerjem ure in ure razpredali o svojih vrednotah, smislu življenja, željah in idejah … skratka, s partnerjem ste delili vse bogastvo svoje duše. In o čem govorite danes? Koliko časa – in različnih aktivnosti – sta delila na začetku zveze? In koliko skupnega časa in različnih aktivnosti imata v urniku danes?

Enkrat mi je nek starejši gospod rekel, da je odnos z življenjskim partnerjem bolj krhek kot najtanjši porcelan. Odnos ni nekaj, kar preprosto dobiš in za vedno imaš. Zahteva trud, podoben vzgoji otroka, saj se tudi odnos stalno spreminja, se razvija in raste. Zahteva veliko časa, truda in energije, hkrati pa odrekanj in potrpljenja. In za konec – lepota je minljiva, mladost tudi. Otroci odrastejo, dobijo krila in odletijo, partner pa ostane. Negujte odnose, da ne zbledijo.

Toliko mojih misli, morda komu v razmislek, da bodo skupni dnevi lepši. 😊

Se slišimo,

V.

Obleka naredi človeka ali človek naredi obleko?

Prepričana sem, da ste že večkrat v življenju slišali zelo znan slovenski pregovor: »Obleka naredi človeka.« Bi se strinjali z njim?

Številne raziskave potrjujejo, da to drži. Izbira vaših oblačil ima na ljudi zelo velik vpliv – večinoma večji, kot mislite. Če se boste na primer na prvi razgovor za vašo službo odpravili urejeni, v poslovni obleki, z zloščenimi čevlji, z urejeno pričesko in z čistimi (in pri damah ne preveč vpadljivimi) nohti, boste dali vašemu prihodnjemu delodajalcu občutek, da ste zanesljiv človek iz urejene družine. Ne gre pozabiti na zmerno naličenost: v poslovnem okolju namreč sodelavci ženske, ki so zmerno naličene, ocenjujejo ne le kot bolj spodobne, temveč tudi kot bolj inteligentne!

Pomembna sestavina prvega vtisa je tudi vonj.

Gre namreč za edinega izmed čutov, ki je neposredno povezan z limbičnim centrom v naših možganih – poenostavljeno povedano to pomeni, da vonj povzroči takojšen čustveni odziv in se močno zapiše v naš spomin (od tod Proustova znamenita anekdota z vonjem magdalenic). Oblačila, ki imajo vonj po hrani (zlasti kakem cenenem cvrtju), potu ali sivkih kroglicah iz omare ali pa pretirano polivanje z agresivnimi in cenenimi parfumi vzbudijo zelo močno reakcijo pri drugih ljudeh. Ker ljudje lastnega vonja po nekaj časa ne zaznavamo več, verjamem, da dotični posamezniki pogosto ne vedo, da so pretirano odišavljeni ali da lahko zavohamo, kaj so jedli za kosilo. Dobra ideja je vsake toliko povprašati partnerja ali kakega iskrenega prijatelja – zlasti če gremo na pomemben sestanek ali razgovor za službo.

Pa še beseda ali dve o zadahu. Raziskave so pokazale, da ljudje s slabim zadahom kljub lepim in dragim oblekam ter urejeni pričeski naredijo zelo slab prvi vtis. Kadilci, ljudje z želodčnimi težavami ali težavami z zobmi ter govorniki vedno imejte pri sebi kake osvežilne bonbone ali žvečilni gumi in ne pozabite veliko piti.

Ko boste spoznali neko osebo, vas bo ta (pogosto nevede) ocenila večinom glede na to, kako ste videti – in glede na to, da smo ljudje povečini vizualci, velja nekaj pozornosti nameniti zlasti najbolj tipičnim malenkostim, na katere pogosto pozabljamo.

Če se moški oblečete v poslovno obleko, dajete občutek dominantnosti, suverenosti, moči in drznosti.

A le, če je obleka čista in zlikana ter primerne velikosti, saj vas lahko že en sam madež ali pa stežka zapet suknjič staneta dobrega vtisa. Pravilo je tudi, da se morata pri moškemu videzu ujemati barva pasu in barva čevljev, četudi mene osebno precej bolj zmotijo pošvedrani in umazani čevlji. Če bi radi videz popestrili z vzorčastimi srajicami, pri tem ne pretiravajte, saj lahko izpadete neverodostojno – nenazadnje je na delovnem mestu pri oblačilih ‘manj’ vedno ‘več’.

Ženska poslovna oblačila so nekoliko bolj raznolika in ponujajo več možnosti, zato je tudi več morebitnih izzivov.

Svetovalci za stil ženskam na srce polagajo predvsem napotek, naj bo obleka primerna starosti in telesnim oblinam ženske (zlasti v oči bodejo prekratka krila ali hlače, ki pokajo po šivih ter obleke, ki razkrivajo preveč), malce bolj poučeni pa svetujejo tudi barvno lestvico, ki je usklajena z barvo polti, las in oči. Tudi ženske se moramo izogibati kričečih barv in vzorcev, meni osebno pa zelo neprofesionalno delujejo tudi preveliki kosi nakita, da o pretirano pisanih in dolgih nohtih sploh ne govorim.

Menim, da obleka res naredi človeka, kljub temu pa je predvsem pomembno, da se v izbranih oblačilih  počutite dobro. Ne vem, kako je pri vas, a sama se počutim bolj samozavestno in odločno, ko se lepo uredim, si nalakiram nohte in uredim pričesko. Verjetno se zato že neskončno veselim, da se bom iz vsakodnevne trenirke končno počasi spet prelevila v poslovna oblačila in lahko urejena zakorakala v predavalnice in podjetja.

Pa še tole za konec – obleka res naredi svoje, lepe barve in dober parfum tudi. A kljub vsemu je še lepše, ko ti človek nameni prijazen nasmešek na obrazu, ki ti polepša dan. Ne rečemo zaman, da je ravno iskren nasmeh tisti, ki pri dami pomeni več kot katera koli ličila 😊.

Nasmejte se in lep dan vam želim,

V.

Če bi prvič spoznali sami sebe – bi si bili všeč?

Prvi vtis … ni nič drugega kot le nekaj trenutkov, da si ustvarimo mnenje o določeni osebi in le nekaj trenukov, da si druga oseba ustvari mnenje o nas.

Ljudje na splošno veliko bolje (ali pa raje) ocenjujemo druge kot pa sebe. Zagotovo ste že kdaj doživeli to, da se vam je neka oseba predstavila, denimo nova sodelavka Mojca, vi pa ste že po prvem srečanju in njenih besedah: »Živjo, jaz sem Mojca!« vedeli, da vam ni všeč. Še več, v zgodbo ste morda vpletli tudi tretjo osebo, ki ste ji zaupali, da ste spoznali novo sodelavko, ki je sicer urejena in prijazna, a vendar imate občutek, da ne sodi v vaše podjetje.

Preteklo je nekaj tednov, in Mojca je prespala budilko in v službo prišla nekoliko kasneje. Kot nalašč je tudi v delovnem procesu na isti dan naredila napako. In vi ste pomislili: »Aha! Sem že od začetka slutil, da Mojca ni primerna.«

Istočasno pa ste dobili tudi sodelavca Janeza. Janez se vam je predstavil in vam je bil všeč. Dinamičen, poln idej, nasmejan. Zanj imate res dober občutek. In četudi Janez pri delu večkrat naredi kakšno napako, četudi za seboj nikoli ne pospravi skodelice čaja in še niti enkrat ni bil točen na sestnanku, vam je še vseeno Janez ljubši kot Mojca.

Čemu? Zakaj »predalčkamo«, čeprav osebe niti v resnici ne poznamo?

Skrivnost tiči v prvem vtisu. Znanstveniki so dokazali, da so naši možgani sposobni v 7 sekundah o osebi, ki jo prvič srečamo, ustvariti 11 mnenj, za katera smo potem trdno prepričani, da veljajo. Ta mnenja so npr. kakšno izobrazbo ima ta oseba, iz katerega okolja prihaja, ali je samozavestna, kakšne odnose ima z ljudmi, ipd.

Razlog za to hitro odločitev je biološki – naši možgani so podobni živalskim, zato jih najbolj zanima, kaj za nas in našo varnost pomeni oseba, ki smo jo pravkar spoznali. Prvi vtis se ustvari v nekaj stotinkah sekunde zato, da nas naši možgani zaščitijo pred osebo, ki utegne biti za nas nevarna. Ko se vi predstavite nekomu, recimo, da gre za potencialnega šefa, bodo njegovi možgani v le nekaj trenutkih presodili, kakšna oseba ste in si bodo ustvarili prvi vtis. (Tudi) na podlagi tega bo precenil, ali boste dobili službo ali ne.

Bi se sedaj strinjali, da je prvi vtis pomemben, kajne?

Zaupala vam bom nekaj nasvetov, kaj lahko storite, da naredite dober prvi vtis:

  1. Drža telesa in gibanje – vaš korak naj bo odločen, drža pa vzravnana. Pazite le, da prsnega koša ne izbočite preveč, ker zato delujete vzvišeni.
  2. Obleka in urejenost – dokazano je, da človek, ki ima urejen videz (npr. poslovna obleka, urejeni nohti, urejena pričeska, čisti čevlji), daje občutek zanesljivosti.
  3. Pozicija glave – glavo držite vzravnano, pod kotom 90 stopinj. Če imate glavo nagnjeno vstran (to velja zlasti za dame), dajete občutek podrejenosti.
  4. Govorica telesa naj bo koherentna z izrečenimi besedami – če so besede pozitivne, naj bo izraža tudi mimika obraza in govorica telesa.

In zdaj vam postavljam izziv …

Predstavljajte si, da greste ta trenutek na razgovor za svojo sanjsko službo. Vstopite skozi vrata, kjer vas pričaka vaš potencialni delodajalec. In sedaj si zamislite, da ste ta delodajalec vi, gledate pa sami sebe. Ste dobili službo? 😉

 

Nekaj trikov o moči besed in prvega vtisa si lahko pogledate tudi v videu.

Če pa želite odslej vedno narediti odličen prvi vtis ter se znajti v pogovoru z vsakim sogovornikom, pa se mi pridružite na online srečanjih, ki bodo potekala 1x tedensko v zaprti Facebook skupini. Za več informacij sem vam na voljo na vesna@beseda.si. Dobrodošli!

Ali karantena spreminja naše vrednote?

Še pred nekaj tedni sem verjela, da imam svoje življenje (skorajda) povsem pod nadzorom – ko sem norela od ene obveznosti do druge, sem vmes že načrtovala prihodnje poslovne projekte, frizerja, srečanja s prijatelji, prvomajske počitnice, delo na vrtu, poletni oddih, … in moja največja skrb je bila, kako v dan stlačiti vse, kar sem želela opraviti. Romantično sem sanjarila, da nekoč pride čas, ko bom lahko ves dan z družino, ko bom lahko le pekla, ustvarjala, brala, se posvečala meditaciji, igrala družabne igre z mulčkoma, ko bom, skratka, počela vse, za kar v realnem življenju nikoli ni časa.

Potem sem se naenkrat zbudila v svet s korono – in moje življenje se je obrnilo na glavo. V samo dveh dneh sem od praktično vseh strank dobila obvestila, da načrtovana izobraževanja odpadejo ali pa so prestavljena za nedoločen čas. Vsi obiski, dogovori in treningi so odpadli. Moje sanje so čez noč postale resničnost. Prej zagreta podjetnica, vpeta v nešteto projektov in prisotna praktično po vsej Sloveniji, sem se znašla v 24-urni vlogi mame, gospodinje in žene in se tako lahko naenkrat v celoti posvetila vsem stvarem, ki sem jih prej poveličevala kot svoje največje vrednote: mojo družino, zdravo hrano in skrb za telo, osebno rast in dobre odnose.

Po samo parih dnevih šolanja od doma, pripravljanja raznolikih toplih obrokov iz omejenih sestavin iz lokalne trgovine za družinske izbirčneže, napol zbranega dela v trenirki ob nenehnih prekinitvah, preizkušanja različnih vaj za manj ljube dele telesa, poslušanja ‘korona’ novic, čiščenja za dvema razigranima osnovnošolčkoma in usklajevanja osebnih in službenih prioritet z možem sem kar naenkrat ugotovila:

  • da so (moji) učitelji plačani daleč premalo,
  • da sem podcenjevala delo žensk, ki so ‘le’ mame in gospodinje,
  • da smo glede hrane zelo ‘scrkljani’ in bi lahko precej privarčevali,
  • da je motivacija za delo zelo zahtevna, če nimaš nobenih rokov in hkrati nešteto prekinitev,
  • da vadba doma niti približno ni tako zabavna, kot sem mislila,
  • da je barvanje las doma gora packarije, posledice pa so nepredvidljive,
  • da imam preveč oblek, še posebej, če so prav vse zlikane in natlačene v omare,
  • da tudi ženske potrebujemo svoj ‘brlog’, kamor se lahko umaknemo,
  • da imamo veliko srečo, ker smo v varnem zavetju svojega doma,
  • da nobene vlada na tem svetu ne zna ustreči vsem državljanom ter
  • da ima prav vsakdo izmed nas svoj pogled na tole situacijo.

Ker je moja edina vez s svetom trenutno digitalna, z radovednostjo spremljam tudi najrazličnejše medije in posameznike – moje znance, pa tudi povsem naključne ljudi – ter opazujem, kako situacija vpliva na svet in ljudi okrog mene.

Čeprav smo fizično ločeni, se mi zdi, da na nek način še nikoli nismo bili tako povezani med seboj. Opažam neizmerno dobroto in skrb številnih posameznikov – od ponujanja brezplačnih stanovanj zdravstvenemu osebju, do medsosedske pomoči, brezplačnih koncertov, gledaliških predstav in izobraževanj, aplavzov na balkonu, deljenja receptov, vadb, spodbujanja in motiviranja … kot da bi korona prebudila najsvetlejše v nas.

Da me pozitivizem ne uspava, prebiram tudi ostale novice – izpovedi obolelih, zdravnikov iz kriznih območij, pa tudi strahove vseh tistih, ki so se v novi realnosti znašli v socialni stiski in jih skrbi prihodnost. O ukrepih, ki niso delovali, ker so bili sprejeti prepozno. Pa o hladni preračunljivosti magnatov in politikov, ki z življenji zaposlenih in državljanov opletajo kot s številkami. In nenazadnje prebiram tudi mnenja nekaterih, ki se ne strinjajo z nobenim ukrepom vlade, ker se čutijo ujeti v pravila in omejitve … in zdi se mi, kot da bi korona prebudila najtemnejše v nas.

Ob teh razmišljanjih sem se spomnila dogodka pred skoraj desetimi leti, ko sva z Rašem Nesterovićem sodelovala v dobrodelnem projektu za otroke iz socialno ogroženih družin. Beseda je nanesla na njegovo kariero v NBA-ju, pogodbe z neverjetnimi zneski ter vprašanje če in kako so ga spremenili številni milijoni, ki jih je zaslužil. Rašo je kot iz topa izstrelil: ‘Denar te ne spremeni. Denar ti le omogoči, da si še bolj to, kar si.‘ Če si že v osnovi dober človek, boš z veliko denarja delal dobre stvari, če pa si bil že kot revež navaden egoist, tudi kot milijonar verjetno ne boš postal dobrodelnež (razen če ti to predlagajo tvoji davčni svetovalci ali piarovci).

In izkazalo se je, da je s korono popolnoma enako. Psihologi pravijo, da se v stresnih trenutkih vklopijo predvsem naši ‘plazilski’ in ‘sesalski’ možgani, ki jih skrbi zgolj golo preživetje, zato pozabljamo na socialne maske, ki jih nosimo sicer (da se razumemo, ne govorim o pomanjkanju ličil, neprimerni pričeski in podobno ;).). V kritičnih trenutkih se izkaže, iz kakšnega testa smo. Zato velja kot pri denarju – korona nas ne bo spremenila, le pokazala bo, kdo v resnici smo in kaj nam je pomembno.

In vi? Kaj je korona prebudila v vas?

Ostanite zdravi,

V.

Komunikacija v času korone

V dneh, ko iz vseh strani prihajajo vedno glasnejša opozorila, srh zbujajoče številke in drastični ukrepi zaradi pandemije, nehote naglas razmišljam o preprostem dejstvu: ‘Četudi se morda v tem trenutku zdi tako, se svet vendarle ne bo ustavil.’ Marquez je pred štirimi desetletji v romanu ‘Ljubezen v času kolere’ verjel, da se bodo ljudje kljub pandemijam še naprej ljubili. Jaz verjamem, da bomo koroni navkljub še naprej komunicirali. Le načini, kako bomo to počeli, se bodo (vsaj za nekaj tednov ali mesecev) zagotovo precej spremenili.

Nekdaj …

Govorica telesa je že od prazgodovine ključni del komunikacije. Nevroznanstveniki so dokazali, da je fizični stik ne le potreben, temveč celo nujen, da se otrok razvije v psihično, čustveno in fizično zdravo osebo, zato je – kot kaže – dotik neizbežno del naše človeškosti.

Ker smo pred razvojem jezika najprej komunicirali z govorico telesa: z dotikom, bližino, obrnjenostjo telesa, mimiko in gestikulacijo, te še danes nezavedno sporočajo precej več od samih besed. Odtod tudi številni rituali v komunikaciji, povezani prav z različnimi gestami, ki jih uporabljamo skorajda nezavedno – opazimo jih le, kadar se druga oseba neizrečenega dogovora ne drži (na primer, ne želi stisniti naše ponujene dlani).

Po svetu …

Dotik velja za najbolj prvinski stik, zato je kot tak ohranjen pri najbolj avtohtonih narodih, kamor ‘zahodne’ norme še niso prodrle v celoti – Maori se pozdravijo s stikom čela in nosu (pozdrav, imenovan ‘hongi’), v Omanu se moški pozdravijo tako, da se bežno dotaknejo z nosovi, Grenlandci se lice drugega dotaknejo z nosom (pozdrav, imenovan ‘kunik’), Filipinci ponujeno dlan prislonijo na svoje čelo …

Najbolj poznan pozdrav – rokovanje – izvira približno iz 5. stoletja pred našim štetjem, ko so se rimski vojščaki pozdravili s stiskom dlani ali celo podlahti ter rahlim tresenjem, da bi tako drugemu pokazali, da ne nosijo orožja (ali ga s tresljaji stresli iz sogovornikovega rokava). Skozi stoletja so številne kulture razvile svoje različice rokovanja – v Maroku rokovanje spremlja tudi poljub na lice, v Koreji ob stisku desnice z levico hkrati stisnejo tudi nadlaket sogovornika, Masaji se le bežno dotaknejo sogovornikovih prstov in dlani sploh ne stisnejo ….

Nekateri narodi so (povečini zaradi verskih ali zdravstvenih razlogov) začeli uporabljati tudi pozdrave, ki ne vključujejo fizičneg stika – Tibetanci se pozdravijo s prekrižanimi rokami in kazanjem jezika, Japonci se v pozdrav priklonijo, na Tajskem sklenejo dlani v ‘wai’, kar v Indiji imenujejo ‘namaste’ …

Pozdrav v Indiji (‘namaste’)

Zakaj bi se (sploh) rokovali?

Rokovanje v komunikaciji izrednega pomena, saj razkrije veliko o posamezniku: moč stiska razkriva energičnost osebe, osebni prostor, ki ga med rokovanjem zavzamemo, pove precej o naši psihološki varnosti, ki jo zaznavamo v odnosu, dolžina stiska razkriva, kako globok odnos si s sogovornikom želimo, da sploh ne omenjamo različic rokovanja (dominanten stisk, mrtva riba, stisk prstov …), ki prav vsaka zase sporočajo marsikaj o osebi, s katero smo v stiku … Še pomembnejše sporočilo stiska roke je globalno in predvsem povsem nezavedno: sporoča namreč prepoznavanje in sprejemanje druge osebe.

A številni znanstveniki že desetletja opozarjajo, da je prav rokovanje eden izmed ključnih načinov, kako ljudje prenašamo med sabo najrazličnejša obolenja, saj na rokah prenašamo približno tri tisoč različnih bakterij (od katerih je večina seveda neškodljiva). Vsakdo izmed nas v življenju poda dlan drugim ljudem v povprečju nekje 15 tisočkrat, ob stisku roke pa se drugim tudi precej približamo in s tem povečamo tudi prenos drugih okužb.

Bi nas torej kljub razkužilom in umivanju rok moralo skrbeti?

Za dobro nas vseh …

Glede na to, da je korona virus, ki se prenaša kapljično, velja preprečiti vsak fizičen stik, ki bi omogočil prenos in širjenje virusa. Komunikacijo lahko prilagodite tako, da je do drugih spoštljiva, hkrati pa upošteva svetovane higienske ukrepe. V kolikor se resnično ne morete v popolnosti odmakniti, je tule nekaj nasvetov za srečanja v živo:

  • Osebni prostor povečajte na vsaj en meter. V kolikor se znajdete v majhnih prostorih skupaj z drugimi ljudmi (npr. dvigalo, stopnišče), poskrbite, da se po prijaznem nasmehu diskretno obrnete nekoliko vstran. Ni vam treba bežati iz dvigal, če še kdo vstopi, le poskrbite, da se boste vsi počutili varno.

 

  • Pozdravljanje spremenite iz rokovanja v katero od različic brez fizičnega stika: pomahajte v pozdrav, pokimajte v pozdrav, rahlo se priklonite … ‘Nogovanje’, ‘komolčkanje’, ‘petke’, ‘kepice’, … in druge različice s fizičnim stikom niso primerne, četudi znanstveniki trdijo, da se tako prenese manj bakterij in virusov.

 

  • Pazite, da se v javnih prostorih čim manj dotikate obraza (baje to nezavedno počnemo večkrat na minuto) – rokavice niso prav v veliko pomoč, raje imejte roke v žepih, če le je mogoče.

 

  • Pri govorjenju poskrbite, da ne pršite sline v sogovornika, zlasti če je oseba v neposredni bližini (npr. trgovci za nakupovalnim trakom). Če ste v dvomih glede svojega zdravja, pri govorjenju obraz obrnite stran od sogovornika ali govorite v rokav.

 

  • Če je le mogoče, vso komunikacijo prenesite na sodobne kanale, preko katerih smo lahko v stiku praktično povsod, hkrati pa popolnoma omejimo nevarnost prenosa virusa.

Pa še en nasvet za vse nas: poskrbite, da ne prihaja do neprijetnih srečanj v živo. Ne spravljajmo drugih v zadrego z glasnim kašljanjem, smrkanjem, iztegnjenimi rokami, ponujenimi v pozdrav, ali celo objemanjem! Četudi ste (morda) koronaskeptik ali prepričani v svoje trdno zdravje, spoštujte čustva in osebni prostor drugih ljudi, da bomo ohranili dobre odnose tudi za čas, ko bo korona le še oddaljen spomin.

Komunikacija nas dela človeške, zato ostanimo v stiku. Vendarle smo (in bomo) kljub koroni še vedno ljudje! <3

Ostanite zdravi,

V.

TR(E)MA: moja sovražnica ali zaveznica?

trema = oblika strahu ali tesnobe, ki je povezana z dvomom in skrbjo o tem, ali bomo uspeli doseči želeno nalogo
trma = nepopustljivo vztrajanje pri kakšnem ravnanju

Verjetno se sprašujete, kaj vendar ima trma s tremo ali trema s trmo. O tem malce kasneje, naj vam za začetek najprej razložim, zakaj sem se sploh spravila pisati o nadlogi, imenovani trema.

Razlog za občutenje, ki mu pravimo trema, je najpogosteje čustvo strahu, ki se v telesu izrazi skozi različne neprijetne simptome. Veliko raziskav je potrdilo, da je najpogostejši strah pri ljudeh ravno strah pred javnim nastopom, prednjači celo pred strahom pred letenjem in strahom pred smrtjo.

Kot ste lahko prebrali v mojem zadnjem blogu, žalostno ugotavljam, da se veliko sanj in možnih uspehov razblini prav zaradi treme. Zgodbe, kot so: »Ne želim napredovati v vodjo, ker bom moral potem javno nastopati« ali pa »Ne bom predstavila svojih rezultatov, ker ne znam in ne maram nastopati«, so resnične. In žal niso redke. A najbolj zanimivo je, da trema, ki jo doživljajo v sebi, za večino sploh ni ključni »bav bav«. V resnici se govorci bojijo predvsem njenih spremljajočih simptomov, kot so potenje, tresoče roke in noge, suha usta, tresoč glas, prazna glava …, ki bi njihovo tremo razkrili poslušalcem.

In trma? Trmasti znamo biti prav vsi, če nam je določena stvar dovolj pomembna. Obe, trema in trma imata v osnovi negativno konotacijo, a hkrati sta obe lahko zelo pozitivni. In verjetno je bolje biti trmast, kot pa imeti tremo, kajne? 😉

Zakaj sem se torej odločila, da združim tremo in trmo? Ljudje imajo tremo pred nastopanjem in v to res »trmasto« verjamejo. Srečujem se s stavki, kot so: »Ne, ne bom nastopal, ker ne znam.« Pika. Ali pa: »Oo ne, ne, ne, jaz pa nisem za takšne stvari!« Kar seveda ne drži – govorci se ne rodijo, temveč se naredijo! Zakaj torej ne bi svojega trdovratnega prepričanja raje spreobrnili v pozitivno trmo in vztrajanje pri aktivnostih, ki vam bodo pomagale, da se boste znebili negativnih lastnosti treme? Tr(e)ma sama po sebi je v bistvu prav super, treba je le vztrajati pri pravih mislih in dejanjih 😉.

Kako torej? S tremo se spoprijateljimo na tri načine – s preprečevanjem prevelikega stresnega odziva z dobro predpripravo, z obvladovanjem simptomov med nastopom in s sprejemanjem treme kot koristnega spremljevalca javnega nastopanja. Za danes vam podarim en nasvet, kako vsaj malček zmanjšati simptome treme, ki jih občutimo med nastopom.

Eden izmed ključnih razlogov za večino neprijetnih simptomov treme je nepravilno dihanje. Ko smo pod stresom, dihamo plitveje. Ker se tako iz telesa izloča premalo ogljikovega dioksida, možgani sklepajo, da smo v stiski in zato našemu telesu pošljejo val adrenalina. Posledica tega so potenje, zardevanje, tresoč glas, roke, noge ipd.

Moj nasvet je, da nekaj minutk pred nastopom za deset sekund napnete vse mišice v telesu. Nato telo popolnoma sprostite in nekajkrat počasi (ne pregloboko) vdihnite skozi nos in izdihnite skozi usta. Tako, zdaj pa na oder!

… pa še en nasvet: če imate pred nastopom suha usta, se rahlo ugriznite v jezik ali pa pomislite na okus limone. Bolje? 😉

… se nadaljuje

V.