Prispevki

Ali karantena spreminja naše vrednote?

Še pred nekaj tedni sem verjela, da imam svoje življenje (skorajda) povsem pod nadzorom – ko sem norela od ene obveznosti do druge, sem vmes že načrtovala prihodnje poslovne projekte, frizerja, srečanja s prijatelji, prvomajske počitnice, delo na vrtu, poletni oddih, … in moja največja skrb je bila, kako v dan stlačiti vse, kar sem želela opraviti. Romantično sem sanjarila, da nekoč pride čas, ko bom lahko ves dan z družino, ko bom lahko le pekla, ustvarjala, brala, se posvečala meditaciji, igrala družabne igre z mulčkoma, ko bom, skratka, počela vse, za kar v realnem življenju nikoli ni časa.

Potem sem se naenkrat zbudila v svet s korono – in moje življenje se je obrnilo na glavo. V samo dveh dneh sem od praktično vseh strank dobila obvestila, da načrtovana izobraževanja odpadejo ali pa so prestavljena za nedoločen čas. Vsi obiski, dogovori in treningi so odpadli. Moje sanje so čez noč postale resničnost. Prej zagreta podjetnica, vpeta v nešteto projektov in prisotna praktično po vsej Sloveniji, sem se znašla v 24-urni vlogi mame, gospodinje in žene in se tako lahko naenkrat v celoti posvetila vsem stvarem, ki sem jih prej poveličevala kot svoje največje vrednote: mojo družino, zdravo hrano in skrb za telo, osebno rast in dobre odnose.

Po samo parih dnevih šolanja od doma, pripravljanja raznolikih toplih obrokov iz omejenih sestavin iz lokalne trgovine za družinske izbirčneže, napol zbranega dela v trenirki ob nenehnih prekinitvah, preizkušanja različnih vaj za manj ljube dele telesa, poslušanja ‘korona’ novic, čiščenja za dvema razigranima osnovnošolčkoma in usklajevanja osebnih in službenih prioritet z možem sem kar naenkrat ugotovila:

  • da so (moji) učitelji plačani daleč premalo,
  • da sem podcenjevala delo žensk, ki so ‘le’ mame in gospodinje,
  • da smo glede hrane zelo ‘scrkljani’ in bi lahko precej privarčevali,
  • da je motivacija za delo zelo zahtevna, če nimaš nobenih rokov in hkrati nešteto prekinitev,
  • da vadba doma niti približno ni tako zabavna, kot sem mislila,
  • da je barvanje las doma gora packarije, posledice pa so nepredvidljive,
  • da imam preveč oblek, še posebej, če so prav vse zlikane in natlačene v omare,
  • da tudi ženske potrebujemo svoj ‘brlog’, kamor se lahko umaknemo,
  • da imamo veliko srečo, ker smo v varnem zavetju svojega doma,
  • da nobene vlada na tem svetu ne zna ustreči vsem državljanom ter
  • da ima prav vsakdo izmed nas svoj pogled na tole situacijo.

Ker je moja edina vez s svetom trenutno digitalna, z radovednostjo spremljam tudi najrazličnejše medije in posameznike – moje znance, pa tudi povsem naključne ljudi – ter opazujem, kako situacija vpliva na svet in ljudi okrog mene.

Čeprav smo fizično ločeni, se mi zdi, da na nek način še nikoli nismo bili tako povezani med seboj. Opažam neizmerno dobroto in skrb številnih posameznikov – od ponujanja brezplačnih stanovanj zdravstvenemu osebju, do medsosedske pomoči, brezplačnih koncertov, gledaliških predstav in izobraževanj, aplavzov na balkonu, deljenja receptov, vadb, spodbujanja in motiviranja … kot da bi korona prebudila najsvetlejše v nas.

Da me pozitivizem ne uspava, prebiram tudi ostale novice – izpovedi obolelih, zdravnikov iz kriznih območij, pa tudi strahove vseh tistih, ki so se v novi realnosti znašli v socialni stiski in jih skrbi prihodnost. O ukrepih, ki niso delovali, ker so bili sprejeti prepozno. Pa o hladni preračunljivosti magnatov in politikov, ki z življenji zaposlenih in državljanov opletajo kot s številkami. In nenazadnje prebiram tudi mnenja nekaterih, ki se ne strinjajo z nobenim ukrepom vlade, ker se čutijo ujeti v pravila in omejitve … in zdi se mi, kot da bi korona prebudila najtemnejše v nas.

Ob teh razmišljanjih sem se spomnila dogodka pred skoraj desetimi leti, ko sva z Rašem Nesterovićem sodelovala v dobrodelnem projektu za otroke iz socialno ogroženih družin. Beseda je nanesla na njegovo kariero v NBA-ju, pogodbe z neverjetnimi zneski ter vprašanje če in kako so ga spremenili številni milijoni, ki jih je zaslužil. Rašo je kot iz topa izstrelil: ‘Denar te ne spremeni. Denar ti le omogoči, da si še bolj to, kar si.‘ Če si že v osnovi dober človek, boš z veliko denarja delal dobre stvari, če pa si bil že kot revež navaden egoist, tudi kot milijonar verjetno ne boš postal dobrodelnež (razen če ti to predlagajo tvoji davčni svetovalci ali piarovci).

In izkazalo se je, da je s korono popolnoma enako. Psihologi pravijo, da se v stresnih trenutkih vklopijo predvsem naši ‘plazilski’ in ‘sesalski’ možgani, ki jih skrbi zgolj golo preživetje, zato pozabljamo na socialne maske, ki jih nosimo sicer (da se razumemo, ne govorim o pomanjkanju ličil, neprimerni pričeski in podobno ;).). V kritičnih trenutkih se izkaže, iz kakšnega testa smo. Zato velja kot pri denarju – korona nas ne bo spremenila, le pokazala bo, kdo v resnici smo in kaj nam je pomembno.

In vi? Kaj je korona prebudila v vas?

Ostanite zdravi,

V.

Komunikacija v času korone

V dneh, ko iz vseh strani prihajajo vedno glasnejša opozorila, srh zbujajoče številke in drastični ukrepi zaradi pandemije, nehote naglas razmišljam o preprostem dejstvu: ‘Četudi se morda v tem trenutku zdi tako, se svet vendarle ne bo ustavil.’ Marquez je pred štirimi desetletji v romanu ‘Ljubezen v času kolere’ verjel, da se bodo ljudje kljub pandemijam še naprej ljubili. Jaz verjamem, da bomo koroni navkljub še naprej komunicirali. Le načini, kako bomo to počeli, se bodo (vsaj za nekaj tednov ali mesecev) zagotovo precej spremenili.

Nekdaj …

Govorica telesa je že od prazgodovine ključni del komunikacije. Nevroznanstveniki so dokazali, da je fizični stik ne le potreben, temveč celo nujen, da se otrok razvije v psihično, čustveno in fizično zdravo osebo, zato je – kot kaže – dotik neizbežno del naše človeškosti.

Ker smo pred razvojem jezika najprej komunicirali z govorico telesa: z dotikom, bližino, obrnjenostjo telesa, mimiko in gestikulacijo, te še danes nezavedno sporočajo precej več od samih besed. Odtod tudi številni rituali v komunikaciji, povezani prav z različnimi gestami, ki jih uporabljamo skorajda nezavedno – opazimo jih le, kadar se druga oseba neizrečenega dogovora ne drži (na primer, ne želi stisniti naše ponujene dlani).

Po svetu …

Dotik velja za najbolj prvinski stik, zato je kot tak ohranjen pri najbolj avtohtonih narodih, kamor ‘zahodne’ norme še niso prodrle v celoti – Maori se pozdravijo s stikom čela in nosu (pozdrav, imenovan ‘hongi’), v Omanu se moški pozdravijo tako, da se bežno dotaknejo z nosovi, Grenlandci se lice drugega dotaknejo z nosom (pozdrav, imenovan ‘kunik’), Filipinci ponujeno dlan prislonijo na svoje čelo …

Najbolj poznan pozdrav – rokovanje – izvira približno iz 5. stoletja pred našim štetjem, ko so se rimski vojščaki pozdravili s stiskom dlani ali celo podlahti ter rahlim tresenjem, da bi tako drugemu pokazali, da ne nosijo orožja (ali ga s tresljaji stresli iz sogovornikovega rokava). Skozi stoletja so številne kulture razvile svoje različice rokovanja – v Maroku rokovanje spremlja tudi poljub na lice, v Koreji ob stisku desnice z levico hkrati stisnejo tudi nadlaket sogovornika, Masaji se le bežno dotaknejo sogovornikovih prstov in dlani sploh ne stisnejo ….

Nekateri narodi so (povečini zaradi verskih ali zdravstvenih razlogov) začeli uporabljati tudi pozdrave, ki ne vključujejo fizičneg stika – Tibetanci se pozdravijo s prekrižanimi rokami in kazanjem jezika, Japonci se v pozdrav priklonijo, na Tajskem sklenejo dlani v ‘wai’, kar v Indiji imenujejo ‘namaste’ …

Pozdrav v Indiji (‘namaste’)

Zakaj bi se (sploh) rokovali?

Rokovanje v komunikaciji izrednega pomena, saj razkrije veliko o posamezniku: moč stiska razkriva energičnost osebe, osebni prostor, ki ga med rokovanjem zavzamemo, pove precej o naši psihološki varnosti, ki jo zaznavamo v odnosu, dolžina stiska razkriva, kako globok odnos si s sogovornikom želimo, da sploh ne omenjamo različic rokovanja (dominanten stisk, mrtva riba, stisk prstov …), ki prav vsaka zase sporočajo marsikaj o osebi, s katero smo v stiku … Še pomembnejše sporočilo stiska roke je globalno in predvsem povsem nezavedno: sporoča namreč prepoznavanje in sprejemanje druge osebe.

A številni znanstveniki že desetletja opozarjajo, da je prav rokovanje eden izmed ključnih načinov, kako ljudje prenašamo med sabo najrazličnejša obolenja, saj na rokah prenašamo približno tri tisoč različnih bakterij (od katerih je večina seveda neškodljiva). Vsakdo izmed nas v življenju poda dlan drugim ljudem v povprečju nekje 15 tisočkrat, ob stisku roke pa se drugim tudi precej približamo in s tem povečamo tudi prenos drugih okužb.

Bi nas torej kljub razkužilom in umivanju rok moralo skrbeti?

Za dobro nas vseh …

Glede na to, da je korona virus, ki se prenaša kapljično, velja preprečiti vsak fizičen stik, ki bi omogočil prenos in širjenje virusa. Komunikacijo lahko prilagodite tako, da je do drugih spoštljiva, hkrati pa upošteva svetovane higienske ukrepe. V kolikor se resnično ne morete v popolnosti odmakniti, je tule nekaj nasvetov za srečanja v živo:

  • Osebni prostor povečajte na vsaj en meter. V kolikor se znajdete v majhnih prostorih skupaj z drugimi ljudmi (npr. dvigalo, stopnišče), poskrbite, da se po prijaznem nasmehu diskretno obrnete nekoliko vstran. Ni vam treba bežati iz dvigal, če še kdo vstopi, le poskrbite, da se boste vsi počutili varno.

 

  • Pozdravljanje spremenite iz rokovanja v katero od različic brez fizičnega stika: pomahajte v pozdrav, pokimajte v pozdrav, rahlo se priklonite … ‘Nogovanje’, ‘komolčkanje’, ‘petke’, ‘kepice’, … in druge različice s fizičnim stikom niso primerne, četudi znanstveniki trdijo, da se tako prenese manj bakterij in virusov.

 

  • Pazite, da se v javnih prostorih čim manj dotikate obraza (baje to nezavedno počnemo večkrat na minuto) – rokavice niso prav v veliko pomoč, raje imejte roke v žepih, če le je mogoče.

 

  • Pri govorjenju poskrbite, da ne pršite sline v sogovornika, zlasti če je oseba v neposredni bližini (npr. trgovci za nakupovalnim trakom). Če ste v dvomih glede svojega zdravja, pri govorjenju obraz obrnite stran od sogovornika ali govorite v rokav.

 

  • Če je le mogoče, vso komunikacijo prenesite na sodobne kanale, preko katerih smo lahko v stiku praktično povsod, hkrati pa popolnoma omejimo nevarnost prenosa virusa.

Pa še en nasvet za vse nas: poskrbite, da ne prihaja do neprijetnih srečanj v živo. Ne spravljajmo drugih v zadrego z glasnim kašljanjem, smrkanjem, iztegnjenimi rokami, ponujenimi v pozdrav, ali celo objemanjem! Četudi ste (morda) koronaskeptik ali prepričani v svoje trdno zdravje, spoštujte čustva in osebni prostor drugih ljudi, da bomo ohranili dobre odnose tudi za čas, ko bo korona le še oddaljen spomin.

Komunikacija nas dela človeške, zato ostanimo v stiku. Vendarle smo (in bomo) kljub koroni še vedno ljudje! <3

Ostanite zdravi,

V.

TR(E)MA: moja sovražnica ali zaveznica?

trema = oblika strahu ali tesnobe, ki je povezana z dvomom in skrbjo o tem, ali bomo uspeli doseči želeno nalogo
trma = nepopustljivo vztrajanje pri kakšnem ravnanju

Verjetno se sprašujete, kaj vendar ima trma s tremo ali trema s trmo. O tem malce kasneje, naj vam za začetek najprej razložim, zakaj sem se sploh spravila pisati o nadlogi, imenovani trema.

Razlog za občutenje, ki mu pravimo trema, je najpogosteje čustvo strahu, ki se v telesu izrazi skozi različne neprijetne simptome. Veliko raziskav je potrdilo, da je najpogostejši strah pri ljudeh ravno strah pred javnim nastopom, prednjači celo pred strahom pred letenjem in strahom pred smrtjo.

Kot ste lahko prebrali v mojem zadnjem blogu, žalostno ugotavljam, da se veliko sanj in možnih uspehov razblini prav zaradi treme. Zgodbe, kot so: »Ne želim napredovati v vodjo, ker bom moral potem javno nastopati« ali pa »Ne bom predstavila svojih rezultatov, ker ne znam in ne maram nastopati«, so resnične. In žal niso redke. A najbolj zanimivo je, da trema, ki jo doživljajo v sebi, za večino sploh ni ključni »bav bav«. V resnici se govorci bojijo predvsem njenih spremljajočih simptomov, kot so potenje, tresoče roke in noge, suha usta, tresoč glas, prazna glava …, ki bi njihovo tremo razkrili poslušalcem.

In trma? Trmasti znamo biti prav vsi, če nam je določena stvar dovolj pomembna. Obe, trema in trma imata v osnovi negativno konotacijo, a hkrati sta obe lahko zelo pozitivni. In verjetno je bolje biti trmast, kot pa imeti tremo, kajne? 😉

Zakaj sem se torej odločila, da združim tremo in trmo? Ljudje imajo tremo pred nastopanjem in v to res »trmasto« verjamejo. Srečujem se s stavki, kot so: »Ne, ne bom nastopal, ker ne znam.« Pika. Ali pa: »Oo ne, ne, ne, jaz pa nisem za takšne stvari!« Kar seveda ne drži – govorci se ne rodijo, temveč se naredijo! Zakaj torej ne bi svojega trdovratnega prepričanja raje spreobrnili v pozitivno trmo in vztrajanje pri aktivnostih, ki vam bodo pomagale, da se boste znebili negativnih lastnosti treme? Tr(e)ma sama po sebi je v bistvu prav super, treba je le vztrajati pri pravih mislih in dejanjih 😉.

Kako torej? S tremo se spoprijateljimo na tri načine – s preprečevanjem prevelikega stresnega odziva z dobro predpripravo, z obvladovanjem simptomov med nastopom in s sprejemanjem treme kot koristnega spremljevalca javnega nastopanja. Za danes vam podarim en nasvet, kako vsaj malček zmanjšati simptome treme, ki jih občutimo med nastopom.

Eden izmed ključnih razlogov za večino neprijetnih simptomov treme je nepravilno dihanje. Ko smo pod stresom, dihamo plitveje. Ker se tako iz telesa izloča premalo ogljikovega dioksida, možgani sklepajo, da smo v stiski in zato našemu telesu pošljejo val adrenalina. Posledica tega so potenje, zardevanje, tresoč glas, roke, noge ipd.

Moj nasvet je, da nekaj minutk pred nastopom za deset sekund napnete vse mišice v telesu. Nato telo popolnoma sprostite in nekajkrat počasi (ne pregloboko) vdihnite skozi nos in izdihnite skozi usta. Tako, zdaj pa na oder!

… pa še en nasvet: če imate pred nastopom suha usta, se rahlo ugriznite v jezik ali pa pomislite na okus limone. Bolje? 😉

… se nadaljuje

V.

Javni nastop – nočna mora

Nedavno sem prebrala zares lep verz, ki gre nekako takole: »What if I fail? Oh, but my darling, what if you fly?«

Prav vsakdo izmed nas ima potencial za uspeh. Bodisi na poslovnem bodisi na zasebnem področju. Vemo, da pot proti vrhu nikoli ni lahka, in skoraj na vsaki se najdejo ovire. Ovire, pri katerih se lahko ustavimo ali celo obtičimo, lahko pa jih preskočimo in vzletimo.

Ena izmed teh ovir je denimo javno nastopanje. Že ob sami besedni zvezi mnogi začutijo strah in trepet ter neprijeten občutek. Priznam, javni nastop ni lahek, nasprotno, po navadi gre za stresen trenutek. Spomnite se, ko ste morali na primer v šoli predstavljati svoj prvi projekt pred celim razredom. Vam je bilo prijetno? Ste vedeli, kako to storiti? Nekateri ljudje komunicirajo in nastopajo lažje, velika večina pa se znajde v veliki zadregi in samo čaka, da bo ta nastop končno »mimo« in, da tega nikoli več ne bo treba početi. Ta neprijetni občutek ljudje potem pogosto potlačijo in upajo, da se nikoli več ne vrne.

… A potem pride služba s številnimi odgovornostmi, kjer je javni nastop pogosto pač nujen. Če ne drugje, morate »nastopati« že na razgovoru za službo, kjer morate biti tako prepričljivi, da izberejo ravno vas. Velikokrat na delavnicah, predavanjih ali izobraževanjih opazim, da je koga  malo da ne treba poriniti v to, da predstavi svoje (odlične) ideje ali kake ugotovitve ali rešitve svoje skupine. In to si želim spremeniti. Zakaj? Ker se da. Ker verjamem, da ima vsakdo potencial, da zanimivo in samozavestno izrazi sebe in svoje ideje.

A za trenutek se vrnimo k »tesnobi«, ko pride do javnega nastopanja in prepričljive komunikacije. Najprej razbijmo mit, da je dobra komunikacija le stvar odrskega nastopa. Dejstvo je, da morate biti prepričljivi povsod. Ko prijatelju ponudite nasvet, ko se dogovarjate s šefom za boljše pogoje, ko partnerju rečete, da naj končno pospravi za seboj in, ko otroku v trgovini (medtem ko histerično kriči) dopovedujete, da tista največja in najbolj sijoča plastična igrača pač ne gre z vami domov. Še več znanja in veščin pa je treba uporabiti, ko prodajate svoje ideje, ko množici predstavljate storitve ali rešitve, skratka, ko se znajdete v prenasičenem in neusmiljenem poslovnem svetu.

In v takih trenutkih pridejo vsi tisti tipični simptomi – tresoč glas, potne roke, samokritičnost, negativne misli, kot na primer: »****, kaj pa, če mi ne uspe?«. Nekateri celo popolnoma pozabijo, kaj so želeli povedati, drugi mrzlično iščejo način, da se nastopu izognejo … Skratka, en kup nevšečnosti, ki so tam, ki so zasidrane v nas, pa nas nihče ni naučil in nam povedal, kaj storiti. Da so to stvari, ki se jih da naučiti in stvari, ki so obvladljive, ki jih zmoremo tudi mi. Da je podobno, kot se naučiti voziti avto – malo teorije, več prakse in redna vaja oziroma uporaba v življenju.

… In tukaj vskočim jaz. Z veseljem vam predam svoje znanje in dolgoletne izkušnje. In še z večjim veseljem vas bom gledala, kako boste vzleteli, namesto da sedite in čakate na boljši jutri. 😊

Prepričana sem, da vam bo moja delavnica učinkovite komunikacije in javnega nastopanja koristila na vseh področjih in da boste postali (še) boljši, še bolj samozavestni in še bolj vi – tudi v besedah in govorici telesa. A pohitite, prostih je le še par mest!

Se vidimo 12. 3. 2020 v Ljubljani, več informacij pa najdete tukaj: https://delavnice.beseda.si/

Se vidimo, V.