Prispevki

Znate povedati »kaj pametnega«?

Berem, spremljam, poslušam. Opazim marsikaj, a ne morem mimo tega, da z vami ne bi delila svojega mnenja o prioritetah ljudi. Sami dobro veste, da je trg preplavljajo vsi mogoči izdelki in storitve, takšni, ki so koristni in vam dejansko pomagajo, precej pa je tudi takšnih, ki jih kupimo in so modna muha, nato pa pristanejo nekje v omari. Zagotovo je vsak izmed nas (zlasti dam v času razprodaj) kupil že obe vrsti omenjenih izdelkov in storitev.

Do nedavna sem bila prepričana, da starejši ko postanemo, bolj selektivni smo. Da bolje premislimo, če nekaj res potrebujemo in ne kupimo ravno čisto vsega, kar vidimo. Prepričani smo, da imajo stvari, ki jih kupujemo, določeno vrednost za nas. Da nismo kot otroci, ki bi radi vse igrače tega sveta, pa čeprav jih lahko še isto minuto, ko igračo dobijo, zgolj odložijo, ker jih več ne zanima. In seveda še isti dan želijo novo.

Pa vendar opažam, da pritisk ljudi, ki nas obkrožajo, močno učinkuje tudi na bolj izkušene. Povedano preprosto – neko stvar kupimo le zato, ker jo ima sosed. Kupimo hlače za 60€ samo zato, ker jih nosi neka oseba, ki jo spremljamo na Facebooku. Kupimo šampon za 30 € samo zato, ker je baje »noro dober« in ker ga uporablja Paris Hilton. Kupimo uro, ker ima enako Ronaldo (sicer le na plakatu) in gremo na kosilo v neko restavracijo samo zato, ker je tam včeraj jedla tudi tista oseba, ki jo spremljamo na Instagramu.

In kaj je dodana vrednost tega? Kup zapravljenega denarja, da na koncu pa velikokrat ugotovite (ali pa tudi ne), da vam te hlače v bistvu sploh pristajajo tako dobro, da šampon na vaše lase sploh nima učinka, da ura v živo ni tako lepa in da hrana v tisti restavraciji sploh ni bila nič posebnega.

Zdi se mi žalostno in zaskrbljujoče, da za takšne »insta« stvari ljudem sploh ni težko zapravljati kupe denarja. Škoda pa se jim zdi plačati neko izobraževanje, kupiti vstopnico za muzej ali kakšno drugo kulturno prireditev, investirati v kakšno dobro knjigo ali denar zapraviti za karkoli, kar bi vas dejansko naredilo močnejše, vam razširilo obzorja. V znanju je moč, pravijo, in to še kako drži.

In še ena prigoda (morda tudi povod) za tale blog. Na zadnjem poletnem pikniku sem se pogovarjala z zelo talentiranim in prijaznim mladeničem. Beseda je nanesla na zmenke in vprašala sem ga, kako kaj ljubezensko življenje. Nasmeje se mi in mi pove: »Joj, ravno včeraj sem bil na zmenku z eno res lepo punco. Bila je res lepo oblečena, urejena, saj veš – lepi nohti, popolno oblikovane obrvi, svež vonj parfuma, naličena,… ampak povedati pa ni znala čisto nič pametnega! Pogovarjala sva se le o oblekah, Instagram objavah in podobnem. Kar malo me je strah, da je večina deklet mojih let podobnih.«

In da se ne bomo napak razumeli. Biti urejen je nadvse lepa lastnost in prav je, da se ženske in moški posvetijo svojemu videzu. A kdaj pa vendarle lahko namesto investicije »nase« investiramo tudi »vase«.

Da boste znali »kaj pametnega povedati«, pa vam bom pomagala tudi jaz. Kmalu bo na voljo Besedina mala šola, primerna za vsakogar in za vsak žep. Več razkrijem v kratkem 😉

Se slišimo,
V.

Kaj povzročajo družbeni mediji?

Instagram, Facebook, Twitter, TikTok, … in še bi lahko naštevala (če sem kaj pozabila, v opravičilo – sodim že v generacijo X), imajo na nas vedno večji vpliv. Za nekatere so tako rekoč nujno zlo, saj so postali tudi zelo pomemben (za precej novodobnih podjetnikov morda celo edini) kanal prodaje in samopromocije. A včasih se mi zdi, da smo šli predaleč. Predaleč s tem, kaj dejansko smo in počnemo in kaj javno delimo z drugimi.

Z vami bom danes delila dve zgodbi, ki sta se mi v povezavi s tem zgodili v zadnjem mesecu. Pa začnimo …

Nedavno smo se z družino odpravili na celodnevni izlet v toplice (saj veste, sonce, bazen in tobogani so raj za otroke, kljub temu, da sem si jaz nedeljo predstavljala nekje ob morju z zvokom škržatov J). Ko se ravno namestim na ležalnik in malo pogledujem naokoli, vidim znan obraz. Kmalu sem se zavedala, da je to dekle, ki mi je znano z Instagrama. Svojega partnerja je prosila, naj jo slika z družino in to je trajalo vsaj 15 minut (slikanje, tek do telefona, pogled na telefon, odkimavanje z glavo: »Ne, ta ni dobra, slikaj še enkrat,« tek nazaj v bazen in ponovi vajo). Potem je končno ena slika vendarle uspela in sledilo je oblikovanje, filtri, opis in objavljanje na IG. Tudi to ji je vzelo vsaj 15 minut.

»Zanimivo,« si rečem in v roke vzamem knjigo. Po eni uri branja se odpravim po vodo in ponovno vidim proces fotografiranja, snemanja, urejanja, poziranja … Skratka, od osmih ur, ko smo bili na bazenu, lahko rečem, da se je punca vsaj 4 ure ukvarjala z objavljanjem (in pri štetju ur sem bila zelo skromna). Vse lepo in prav, toda ali ni to malce preveč? V mislih sem imela, da je življenje t.i. ‘influencerjev’ povsem vsakdanje. Mimogrede (se) slikaš (ok, priznam, uporabiš kak filter na dan, ko so podočnjaki preveč opazni), objaviš in živiš naprej. A temu ni tako. Sledijo komentarji, vprašanja, spremljanje vsake objave in analitika, ki ti vzamejo praktično cel dan. Za voljo ene same objave in denimo še 5 ‘storyjev’, ki jih objavijo čez dan. To je služba, od katere se je praktično nemogoče posloviti ali jo za kakšen teden ali dva postaviti na stranski tir. Ni dopusta, niti ni dneva na ‘off’ za uživanje na bazenu z družino. Si res želimo takšne tlake?

To so torej na eni strani tisti, ki ustvarjajo vsebino, ki jo gledamo mi, gledalci. Prejšnji teden sem bila na kavi s prijateljico, ki je psihoterapevtka. Omenim ji, kar sem videla na bazenu in pokažem sočutje, saj se mi zdi, da vsakdo izmed nas rabi počitek. Tisto brezskrbnost, ko si rečemo: »Oh, danes mi pa res ni treba nič storiti,« in se posvetimo družini, sebi in enostavno uživamo dan. Neodvisno, neobremenjeno. To je zame kot nekakšna sladica za dušo in vedno se veselim takšnih dni, saj potem še z večjim veseljem pridem nazaj v pisarno in predavalnico.

Prijateljica me posluša in reče: »Ja, Vesna, to so vplivneži. Tisti, na drugi strani, ki to gledajo (zlasti mladi), pa so moji pacienti.« Začudeno pogledam, nato pa mi je razjasnila sliko. Svetovno znani in slovenski vplivneži za eno objavo porabijo kar nekaj časa. Za primer lahko vzamemo kakšno  ‘mami blogerko’, ki svetu sporoča, kako je biti mama. Otroka slika v najlepših pozah in oblekah, vedno čist, vedno nasmejan, tudi mama vedno urejena, z lepo pričesko, urejenimi nohti, pospravljeno hišo in nasmeškom na obrazu. Brez podočnjakov in drugih modnih dodatkov, ki jih je (vsaj meni) kot mladi mamici namenil novorojenček. Neka mamica na drugi strani to spremlja ter čuti grozen pritisk in tesnobo. »Zakaj jaz nisem tako urejena? Zakaj moj otrok joka? Nekaj je narobe. Sem slabša mama, ker si že 3 dni nisem umila las in ker si že 2 meseca nisem uredila nohtov? Sem slaba mama, ker otroku nisem kupila prestižnih hlačk za 80€, ampak ima že rabljene od sosedovega otroka?«  Veliko ljudi ob stalnem spremljanju drugih pozabi na svoje lastno življenje in poslanstvo. Primerjanje z drugimi ne bo iz nas nikoli naredilo boljših ljudi. Nasprotno, potlačilo bo sanje, ki smo jih imeli zase, in sprejeli bomo ideale nekoga drugega (ki morda sploh niso realni ali sploh ne obstajajo).

Zato morda poziv, za vse, ki to berete – največji čar vsakega posameznika je edinstvenost, individualnost (s kilogramom, gubo ali sivim lasom več ali manj). Vedite, da je svet na družbenih medijih velikokrat daleč od resnice. Zato je prav, da včasih odložimo telefone in smo zgolj to, kar smo, brez vse digitalne navlake.


Vir: https://www.pinterest.com/pin/39054721754249970/

 

 

Pa uživajte v odklopu,

V.

Maske, maske in še enkrat maske

Zadnjič sem bila gostja na protokolarnem dogodku, kjer sem na prvi javni nastop pripravljala mlado inženirko. Ko sva klepetali po končanem osrednjem delu, mi je potarnala, kako zahtevno je nagovarjati ljudi, od katerih praktično ne dobiš nobenega odziva, ne vrnejo ti nasmeha, ne veš, kaj si mislijo o tvojih besedah … Vsi smo namreč nosili zaščitne maske, ki so ravno tisti dan spet postale obvezne v zaprtih prostorih.

Te dni veliko razmišljam o maskah. Ne, v mislih nimam zaščitnih mask, čeprav so še kako aktualne in povezane tudi s (precej manj učinkovito) komunikacijo. Pač pa imam v mislih maske, podobe, obraze …, ki si jih človek nadane ob različnih priložnostih.

Za začetek vas povabim, da se zazrete sami vase in se vprašate, koliko različnih mask imate? Se vam zdi, da ste popolnoma druga oseba, kadar ste na primer doma z otrokom, kot ste v službi na sestanku z vodstvom? Verjetno kimate. In naj vas potolažim, to je povsem normalno.

Ljudje, ki jih poznamo, se v naših glavah delijo na tri različne socialne kroge. Prvi je intimni krog, kamor sodijo najožji družinski člani (partner, starši, otroci), temu sledi osebni krog, v katerem je do dva ducata ljudi (razširjena družina in dobri prijatelji). Poznamo pa še krog javnosti, kamor sodijo kolegi, sodelavci, bivši sošolci, sosedje, trgovci iz trgovin, kamor zahajamo, pa tudi naključni neznanci, ki jih srečamo v mestu …

Za te tri skupine ljudi uporabljamo tri različne maske ali, če hočete, obraze, s katerimi dosežemo točno tisto, kar od teh odnosov želimo ali potrebujemo. Kako natančno deluje? Pa poglejmo.

Svojo masko za intimni krog si lahko zamislite kot rakovico brez oklepa. Mehko in občutljivo meso, naš pristni, avtentični jaz. Brez filtra, z mnogimi »napakicami«, a še vseeno v največji meri mi sami. Osebe, ki jih spustimo pod naš oklep, lahko preštejemo na prste ene roke. Ti ljudje nas poznajo skorajda v vseh situacijah – ko se veselimo, smo razočarani, žalostni … Njim se upamo pokazati, kakršni smo – povsem človeški, s številnimi slabostmi, a tudi z mnogimi čudovitimi lastnostmi vred. Nekateri ljudje pravijo, da je dobro in prav biti vedno in povsod tako avtentičen, sama pa se ne strinjam – verjamem, da je vrednost intimnega kroga ravno v njegovi omejenosti. Ker ima vsakdo izmed nas takšnih sogovornikov zelo malo, so toliko bolj dragoceni. Poleg tega lahko ljudje (nevede ali vede) izkoristijo naše šibke točke in nas tako močno prizadanejo (kar zagotovo vedo vsi, ki so v svoj intimni krog kdaj spustili napačno osebo).

Za večino naših znancev je najprimernejši osebni krog, kjer nas ljudje poznajo predvsem po dobrih in (kvečjemu) malo manj dobrih lastnostih, saj večino največjih šibkosti ali slabih lastnosti zavestno ali nezavedno prikrivamo. To masko imenujemo naš družbeni jaz in jo najpogosteje uporabljamo s kolegi in sodelavci, s katerimi sicer preživimo veliko časa, niso pa del našega najožjega kroga. V delovnem okolju ta obraz ponavadi pokažemo po nekaj tednih ali mesecih, odvisno od tega, kako zaupljivi in odprti smo ter kakšne izkušnje imamo z odnosi na delovnem mestu. Tudi ta mehanizem je v resnici odlična varovalka, saj nam preprečuje, da bi simpatičnega sodelavca, ki ga vidimo prvič, takoj vzeli za svojega in mu razložili celotno življenjsko zgodbo, saj bi izpadli sila neprofesionalno (morda celo malo smešno).

Javni krog je najdlje od našega bistva. Maska, ki si jo nadenemo, ko spoznamo neznanca ali osebo, s katero imamo le bežen odnos (npr. prodajalec prigrizkov v velemestu), je najdebelejša in je tudi naša naravna zaščita. Hkrati je ta maska neke vrste obraz za skorajda vsako priložnost, ki nam, če ga znamo uporabljati pravilno, pomaga preživeti v družbi, saj je podrejen številnim socialnim omejitvam (zaradi teh omejitev v restavraciji ne jemo pice z roko, si v javnosti ne popravljamo nedrčka ali na sestanku ne vrtamo po nosu).

Maske imajo več namenov, ki se med seboj po pomembnosti razlikujejo glede na to, o kateri maski je govora. Vse so do določene mere namenjene:

  1. osebni zaščiti (npr. ko ne razkrijemo svojih slabosti, se ne pustimo raniti),
  2. zaščiti drugih pred nami ter
  3. samopromociji (ko kažemo svoje prednosti, pustimo dober prvi vtis).

Vse naše maske se spreminjajo tudi z našim fizičnim, psihičnim in čustvenim odraščanjem. Bolj ko smo zreli, bolj jih razumemo in znamo uporabljati. Otroci, ki so še dokaj brez filtra, imajo meje med različnimi krogi (intimnim, osebnim in javnim) zelo rahle, zato velikokrat storijo ali rečejo kaj, česar mi odrasli ne odobravamo, ker je ‘neprimerno’, ‘nevljudno’ …. Starejši ko postajamo (predvsem pa bolj izkušeni), močneje ločimo med intimnostjo in javnostjo, zato znamo večinoma bolje presoditi, kateri obraz je primeren za določeni trenutek.

Kaj pa vi? Imate tudi vi masko za vsako priložnost?

P.S. Tisto, ki je trenutno obvezna, pa le vzemite s seboj. 😉

Se slišimo,

V.

Kompleksi – jih imamo mi ali oni nas?

Idejo za današnji blog sem spet našla v knjigi. Tokrat v klasiki E. Pascala Živeti z Jungom, ki vam jo toplo priporočam. Tema kompleksov je sicer dokaj »kompleksna« (naključje?), a sem se odločila, da jo predstavim skozi povsem praktično in življenjsko zgodbo.

Mislim, da skorajda na vsakem koraku izrečemo ali slišimo izjave, kot so: »Joj, danes je pa sodelavka Maja nekam čudna« in »Včeraj se sploh nisem mogla pogovarjati z Janom, čisto je bil iz sebe« ali pa »Ne vem, kdo je Janezu stopil na žulj, da je bil tako tečen.« Takšni in podobni izrazi odlično prikazujejo, kako malo v resnici vemo o naši psihi in dogajanju v njej.

Jung pravi, da ima vsak človek v sebi komplekse, ki so lahko pozitivni in negativni. Ponavljam, kompleksi niso vedno slabi, čeprav sem prepričana, da večina ob misli na kompleks pomisli na nekaj slabega (enako kot pri besedi strah, trma, …). Da si boste kompleks lažje predstavljali, si zamislite krog, ki ima znotraj črno piko. Ta pika je jedro kompleksa, nabita je z močnimi čustvi in deluje kot magnet. Okoli te črne pike, torej jedra, pa se, podobno kot letnice pri drevesnem deblu, nabirajo kolobarji – spomini, čustva, asociacije, povezane z jedrom kompleksa. Vsak kolobar je neka izkušnja iz naše osebne preteklosti – več ko jih je, močnejši in vztrajnejši je kompleks.

Kako delujejo kompleksi? Nekdo izreče le eno besedo, preberemo neko misel, zavohamo nek vonj, ki nas ponese v otroštvo, zagledamo nek prizor ali zaslišimo zvok in … se zgodi. Sproži se jedro našega kompleksa, kar je podobno močni kemijski reakciji. Kompleks je tako močan, da dobesedno izrine našo racionalno osebnost in kar naenkrat delamo, govorimo in razmišljamo stvari, ki nam ‘niso podobne’ in na videz nimajo nobenega smisla. V praksi to izgleda nekako takole:

Mojca in Janez sta srečno poročen par. Dobro se razumeta in v zakonu ne prihaja do hujših prepirov ali nesoglasij. Razen takrat, ko ima Janez v službi toliko dela, da pride domov pozneje kot običajno. Takrat se v Mojci prebudi nenavaden občutek jeze in tesnobe, čeprav jo je Janez poklical, ji povedal, da ima delo in pojasnil, kdaj ga lahko pričakuje.

Med kuhanjem večerje se Mojci v glavi prepletajo misli, kot so: »Že spet dela, jaz pa sama doma« ali pa »Če bi jaz prišla tako pozno domov, bi se morala pošteno zagovarjati« in pa »Kdo pa meni skuha, ko zamudim, sem mar gospodinja?«.

Ko se Janez vrne, je Mojca osorna in hladna, a mu niti ne zna razložiti, čemu. Do Janeza čuti odpor, naslednje jutro pa je vse dobro in tako, kot je bilo prej.

Kaj se je zgodilo v Mojci? Ko je bila Mojca otrok, je njen oče veliko delal, da je lahko preživel družino. Mama je bila z otroki doma in vsi so komaj čakali, da se vrne oče. Ta je bil sicer pošten mož in zgleden oče, a vsak dan so ga čakali in čakali. Mojca je pred zakonom sklenila, da tega svojim otrokom ne bo storila. Želela si je moža, ki bo veliko doma in bo popoldanski čas preživljal z otroki.

V trenutku, ko ji je Janez sporočil, da bo zamudil zaradi službene obveznosti, se je v Mojci sprožil kompleks. Njegovo jedro je »Zamujaš domov, jaz pa te čakam«, prej imenovani kolobarji pa so spomini in občutki, povezani s pomanjkanjem očetove pozornosti ter želja po tem, da en večer končno vsi skupaj sedijo za mizo.

Kompleksi nas objemajo in prežemajo z vseh strani in šele ko jih na nek način ponotranjimo in sprejmemo, prenehajo biti boleči oziroma nas prenehajo obvladovati. Nekatere komplekse enostavno prerastemo, na primer to, da pri določenih odločitvah nič več ne upoštevamo striktno volje svojih staršev. Nekateri kompleksi pa so globoko zakopani v nas in nihče ne ve, kdaj pride dražljaj, ki jih prebudi. S kompleksi se je moč soočiti na različne načine. Najboljši je skozi voden pogovor, ki vas popelje v boljši vpogled v samega vase. Naj vam predstavim konkreten primer prijateljice, ki je skozi meditacijo in vizualizacijo končno ozavestila, kaj pomeni sprejeti sebe v polnosti.

Zamisliti si je morala, da je vstopila v dvigalo in se odpeljala v najvišje nadstropje. Ko je izstopila, je zagledala sebe v podobi boginje: lepa, obdana s cvetjem, metulji in najlepšimi pticami. Srečna je bila, mila in spokojna. Nato je morala spoznati še svojo drugo plat. Odpravila se je nazaj v dvigalo in se peljala v najnižje nadstropje. Izstopila je in pred seboj zagledala razcapano, grdo in umazano punčko. Imela je oster pogled in po njenih besedah se ji je gabila. Dolgo je trajalo, a navsezadnje je bila ta čudovita boginja pripravljena v svoje naročje sprejeti grdo in umazano punčko, ki je bila navsezadnje ena in ista oseba.

Skratka, gre za proces. Da v sebi ne vidimo in sprejmemo le lepega, temveč tudi ‘slabo’. Če smo obsijani s soncem, moramo sprejeti tudi svojo senco oziroma temno plat. Le tako postanemo celostni. Vsak mora v sebi najti boginjo ter malo razcapano punčko ter razumeti, da sta v resnici dve podobi enega bitja.

Če se vrnem h kompleksom – ljudje zelo radi opazimo napake pri drugih. Kolikokrat ste morda rekli »Joj, kako mi gre na živce, ko takole čustveno odreagira na moje besede« ali pa »Najbolj sovražim to, da se vedno strinja z vsem, kar rečejo drugi«? Jung pravi, da lahko v drugih ljudeh prepoznamo le stvari, ki so že v nas – torej nas pri drugih motijo lastnosti, ki so del nas samih, pa če se jih zavedamo ali ne. Enako je s pozitivnimi stvarmi – tisto, kar nam je všeč na drugih, nam je po navadi všeč tudi na nas samih.

Torej, da odgovorim na začetno vprašanje – kompleksi (očitno) imajo vse nas. Se znate soočati z njimi?

Se slišimo,
V.

Sanjska služba?

Na družbenih medijih velikokrat zasledim objave, kjer ljudje izpovedujejo svojo ljubezen do poklica, ki ga opravljajo. Četudi je lepo prebirati takšne zapise, pa marsikomu povzročijo tudi slab občutek ali so jim celo trn v peti, ker sami v službo hodijo zgolj ‘po plačo’.

Karierno »sledenje svojim sanjam«, kot temu radi rečemo, je vredno občudovanja in tudi pohval. Najti samega sebe v smislu, da služenje kruha izpolnjuje tudi druge potrebe (pa naj gre za izražanje svoje umetniške žilice, ustvarjanje nečesa novega ali kaj podobnega), je milo rečeno pravo darilo. Na delovnem mestu se namreč pogosto ne cedita med in mleko.

Naj vam zaupam, kaj mi je o svojem delu izpovedala znanka, za katero sem do pred kratkim verjela, da ima sanjsko službo. Zaposlena je namreč v znanem slovenskem podjetju, ima redne (in dobre) prihodke ter dela na področju, ki jo veseli. Njene vsakodnevne naloge so ji všeč, a vendar se vsako jutro v službo odpelje s primesjo grenkih občutkov. Vas zanima zakaj?

Zaradi odnosov. Zaradi obupne interne komunikacije. Zaradi šikaniranja in pomanjkanja informacij. Zaradi namigovanj, da drugačno razmišljanje ni zaželeno. Zaradi napetega vzdušja, v katerem vsi skrbijo in se držijo zase, kajti ‘kofetkanje’ in klepetanje s sodelavci velja za izgubo časa, četudi nenehno sedijo na dolgih in neproduktivnih sestankih. In kako to vpliva nanjo? Vedno bolj izgublja motivacijo, nič več ne predlaga kake izboljšave, prvo minutko, ko lahko, izgine domov … A njenim nadrejenim se odnosi v podjetju zdijo v redu, kajti ‘služba je služba, družba pa družba’ in  ker ‘ni bistvo službe, da se imamo na delovnem mestu lepo’.

Na srečo je veliko podjetij in vodstvenih kadrov, ki razumejo pomen odnosov na delovnem mestu. Veliko energije in tudi materialnih sredstev porabijo za to, da se imajo zaposleni dobro. Ker vedo, da le zadovoljni zaposleni dolgoročno prinašajo dobre rezultate. Vedo tudi, da so takšni zaposleni bolj predani, bolje funkcionirajo in se zavzemajo za dobrobit podjetja.

In kaj je potrebno, da ustvarite takšno vzdušje? Ni nujno, da kupite najnovejši kavni avtomat ali zaboj sadja vsak dan, temveč raje vzpostavite okolje, ki vzpodbuja zaupanje in odprtost. A potreben bo čas. Povezati množico ljudi v ekipo, ki diha kot eno, je proces, ki ga ne morete ustvariti z eno samo potezo, eno zabavo, enim trepljanjem po ramenu … Ali obstaja recept? Ne, ker je vsaka ekipa drugačna. Kaj pa vsaj sestavine, ki jih lahko prilagodimo glede na ekipo in ustvarimo svoj recept? To pa zagotovo.

Trdno verjamem v to, da z dobro komunikacijo lahko močno izboljšamo odnose in doprinesemo k boljšemu delovanju podjetja. In verjemite mi, odličen občutek je, če se na delo odpravite v veri, da vas tam (poleg jutranje kave in svežega sadja) pričaka tudi vaš sodelavec, s katerim se odlično ujamete. Nato vas pozdravi še šef, se vam nasmeje in vpraša, kako ste. Pohvali vaše rezultate prejšnjega tedna in vas povabi na sestanek, kjer mu boste predstavili načrte za prihajajoči mesec. Vaš pristop ga zanima. Vidi tudi prostor za izboljšave in to vam na ustrezen način pove. Vidi tudi vaš potencial, kar vas motivira. Občutite, da ste cenjeni in sprejeti, zato si resnično želite narediti še malček več, kot je potrebno. Lepo, kajne? Idilično? Upam, da ne.

Za konec pa morda še en zanimiv podatek – v povprečju na delovni dan za komuniciranje porabimo kar 80% časa (v to so zajeti sestanki, pošiljanje elektronske pošte, klici in drugi pogovori s strankami, partnerji ali zaposlenimi). Jaz menim, da ta podatek ni zanemarljiv, nasprotno, zdi se mi primerno, da mu namenimo velik del pozornosti. Se strinjate z mano?

Če ste na vprašanje odgovorili z DA, potem vas vabim, da se mi pridružite na delavnici učinkovite komunikacije in javnega nastopanja. Če poznate koga, ki ga obremenjujejo odnosi in komunikacija na delovnem mestu, vas prosim, da mu posredujete vabilo na delavnico. Več informacij o vsebini najdete na spletni strani, z veseljem pa vam bom na vsa vprašanja odgovorila tudi prek elektronske pošte vesna@beseda.si.

Se vidimo,
V.

Vam povem zgodbo?

Albert Einstein je nekoč zapisal: »Če želite, da bodo vaši otroci inteligentni, jim pripovedujte zgodbe. Če želite, da bodo še bolj inteligentni, jim pripovedujte še več zgodb.«

Zakaj zgodbe? Zakaj so pomembne v poslu, pri prodaji in v vsakdanjem življenju?

Najbolje, da si za začetek pogledamo primer. Pred vami sta dva oglasa za kavo. Kateri oglas vam je zanimivejši?

Oglas 1: Kupite 100g kakovostne brazilske kave. Zdaj v novi embalaži s praktično žličko za merjenje. Goodcaffe.

Oglas 2: Moj dan je v barvah prve skodelice. Še v snu, a z zavedanjem, da mi bo čez nekaj minut pričela zvoniti budilka, me za hip prevzame nejevolja. A že trenutek za tem pomislim nanjo. Kako v vroč jacuzzi vrele vode z žličke padajo zrnca prefinjenega okusa, ki zaplešejo ob nežnem mešanju. In njen vonj! Vonj, ki ostane z menoj še ure in ki ga ponese tudi čez hodnik, da sosedje nevoščljivo pogledujejo proti mojemu stanovanju. A meni je to povsem vseeno. Zdaj se dan lahko začne dobro. Ker se je začel s skodelico Moje Kave.

Če ste prebrali oba oglasa, se vam je drugi najverjetneje zdel zanimivejši. Če bi ta kava tudi obstajala, bi znali v trgovini kavo povezati z oglasom, morda bi jo celo zaradi oglasa, ki se vam je zdel zanimiv, tudi kupili.

Zgodbe pri prenosu informacij igrajo ključno vlogo. Ni skrivnost, da je današnji svet prenasičen z informacijami. Ko odprete Facebook, Instagram, LinkedIn ali pa Google, se pred vašimi očmi vrstijo informacije, novice, oglasi, slike, videi, animacije, vse je pisano in razgibano, vse utripa in vedno težje je najti nekaj, kar zares izstopa in pritegne vašo pozornost. Pri tem je kakovost zgodbe tista, ki bo vplivala na bralca, ki je mimogrede lahko tudi potencialni kupec.

Z dobro zgodbo v človeku zlahka vzbudimo čustva. Dejstvo je, da smo ljudje čustvena bitja in večino svojih vsakdanjih ali življenjskih odločitev sprejmemo na podlagi čustev (četudi se nam včasih zdi, da je naša odločitev popolnoma logična in analitično premišljena). Spomnite se recimo kakega dobrega filma ali pa knjige, ki vas je popolnoma prevzela in ste o vsebini razmišljali še dolgo časa. Očitno ste si ogledali ali prebrali dobro zgodbo, ki vas je ponesla na čustveni vrtiljak, hkrati pa je verjetno tudi ta zgodba vplivala na katero izmed vaših odločitev. Če ste si na primer ogledali film, ki vam je vzbudil občutek o minljivosti življenja, ste partnerju ali otroku zvečer pokazali več naklonjenosti in nanje gledali z drugačnimi očmi. In to je namen dobre zgodbe – vplivati na nekoga, pa četudi le za trenutek.

Čemu moramo pri pripovedovanju zgodb posvetiti največ pozornosti?

Ko boste oblikovali svojo uspešno zgodbo, naj bodo osnovni gradniki temeljne vsakdanje potrebe sočloveka: želja po varnosti, zdravju, času, denarju ali opaženosti. Razmislite, kako vaš izdelek ali storitev lahko olajša njihovo bolečino. Na primer, če prodajate čokolado, je vaša najboljša, ker je ekološka, brez sladkorja in ker košček temne čokolade na dan spodbuja boljše delovanje možganov. Če prodajate vrata, lahko uporabite statistike vlomov in pomen kakovostnih vrat. Pri reklamiranju oblačil pa je seveda ključni kriterij všečnost in opaznost pri nasprotnem spolu (pri ženskam pa tudi pri istem J).

… a to je le začetek.

V dobro zgodbo je treba vnesti čustva, čute in primerno zgradbo. Pomemben je že naslov. Raziskave kažejo, da več kot 60% ljudi prebere oziroma opazi le naslov članka, objave ali zgodbe (uf, če ste prišli do sem, ste že v bolj vztrajni manjšini J). Uporabljajte močne, čustvene in vizualne besede, ki bralcu takoj narišejo podobe v misli (recimo, da so vaša oblačila ‘avantgardna’ ali ‘drzna’ namesto ‘moderna’ ali ‘drugačna’). Ne pozabite na čute, kar pomeni, da mora uporabnik skozi opis vaš izdelek videti, okušati, vonjati ali tipati, pa čeprav ga nima pred seboj. Ko sestavljate zgodbo, vključite primerno dinamiko – sama to rada primerjam z vlakcem smrti: malo dol, malo gor, na koncu pa je vse dobro. Močnejši ko je spust, bolj katarzičen je zaključek.

In da ne pozabim – zgodba mora biti ravno prav dolga – če je prekratka, se ne uspemo poosebiti z junaki, če je predolga, izgubimo zanimanje. Dober namig, kako določiti obseg dobre zgodbe, je preprost: ko poveste, kar je treba povedati in nič več, je zgodba zaključena.

Že veste, komu in kako boste povedali svojo zgodbo?
V.

Odnosi, ki niso minljivi

Ste kdaj pomislili na to, kaj je resnično pomembno za dober partnerski odnos? Na kaj se osredotočate in čemu posvečate največ energije v vašem odnosu?

Zadnjič sem brala res odlično knjigo Normalni ljudje (toplo priporočam), ki govori v novodobnih zvezah. Te so malo drugačne od klasičnih vzorcev, kakršnih smo vajeni pari, ki smo se spoznali že v prejšnjem stoletju J. Sally Rooney pripoveduje o dojemanju sebe in okolice, o maskah, ki jih nosimo v odnosih, o družbenih pričakovanjih in o nezavedni igri moči v partnerstvu. To me je spodbudilo, da z vami delim nekaj razmišljanj o odnosih, njihovem (neizogibnem) spreminjanju in (zavestnim ali nezavednim) vedenjskim vzorcem, ki odnose krepijo ali rušijo.

Kot opazujem mlajše generacije, so povečini kar nekoliko ovrgli tradicionalne zakonitosti partnerskega odnosa. Zdi se, kot da se mladi danes stvari zelo hitro naveličajo (kar je za generacije Y in Z oziroma tako imenovane ‘milenijce’ tudi znanstveno dokazano). Pe eni strani se včasih spustijo v zvezo (ali kak drug odnos, tudi poslovnega, na primer) nerazumno hitro, a prav tako hitro jih navdušenje tudi mine. Želijo si stalne pozornosti, obenem pa bi sami v razmerje vložili minimalno truda. Utopično sanjarijo o popolnem partnerstvu, ne zavedajo pa se, da je takšno zvezo s pravimi koraki in odločitvami treba ustvarjati vsak dan. Pa poglejmo primer:

Janez se zaljubi v Majo. Začetek njune zveze je tak, kot so vsi začetki – sladki, cvetoči, zaljubljeni, polni novosti in zanimivosti … Hodita na zmenke, se smejita, veliko si imata povedati. Zaupata si, postaneta najboljša prijatelja. Držita se za roke in se poljubljata. Vsak dan sta v stiku, drug za drugega vedno najdeta lepo besedo, imata svoje »interne šale. Povezana sta in imata se rada.

Nato se preselita v skupno stanovanje. Pridejo skrbi, služba, stroški. Dobro se že poznata, navajena sta se. Še vedno se držita neke svoje rutine, a je vse bolj samoumevno. Ni več metuljčkov, ni več toliko smeha. Včasih se tudi spreta. V takih trenutkih pozabita na vso lepoto, na vse spomine. Ponavadi se ne prepirata zaradi življenjsko pomembnih zadev, v resnici se samo pričkata, še sama ne vesta zakaj. Morda si gresta na trenutke malo na živce. Janez Maji velikokrat pove, kaj ga moti, Maja mu ne ostaja dolžna. Nihče od njiju pa se ne želi spremeniti. Želita si, da ju partner sprejme točno takšna, kakršna sta, ker sta bila taka ‘že od začetka’. Ker tihim dnevom in sporom sledijo trenutki topline, še naprej jadrata skozi razmerje, ki je »popolnoma normalno«, vsaj tako pravijo znanci in prijatelji, s katerimi se pogovarjata.

Leta minevajo, Janez in Maja dobita otroka. Srečni so, rojstvo družini povrne nek čar, spet imata polne roke dela, navajata se na novo rutino in nekaj let se ukvarjata izključno z vzgojo ter družino. Čas za partnerja položita na stranske tirnice, ker to sedaj ni prioriteta. Bova že prišla na vrsto, pravita.

Življenje teče, sestanki, služba, šola, popoldanske dejavnosti, nakupi, krediti, gospodinjstvo, dopust, prijatelji, … Kar naenkrat mine desetletje. In potem dve.

Otroci odrastejo, ostaneta sama. Ko se otroci odselijo, nista več partnerja, le cimra. Navajena sta se, še kar dobro shajata in ne vidita razloga, zakaj bi iskala novo zvezo ali plačevala vsak svoje stanovanje in stroške, če pa sta skupaj čisto v redu. Še bolj se oddaljita. Janez se posveča športnim aktivnostim in je veliko zunaj s prijatelji. Tudi Maja si raje privošči vikend s prijateljicami, Janezu tako nima kaj povedati, z njim ji je dolgčas, ker  vedno govori le o delu ali svojih hobijih. Nekajkrat ga je prosila, da bi se prijavila na plesni tečaj, želela je tudi abonma v gledališču ali potovanje v eksotične kraje, ki bi si ga zlahka privoščila, a se mu je vse zdelo ‘brezveze’, ‘ni bilo časa’, imela sta ‘premalo denarja’ … Maja včasih še sanjari o romantiki prvih dni, a le z nostalgijo in žalostnim prepričanjem, da je ni mogoče obuditi.

In tako partnerski odnos namesto pristne bližine počasi postane sobivanje z osebo, ki jo z vsakim dnevom manj poznamo, četudi bivamo pod isto streho. In kaj bi lahko sploh bilo drugače? Ali ni v vsakem odnosu tako? Mlad in zaljubljen, star in zdolgočasen?

Prepričana sem, da ne. Razlog, da partnerski odnos postane površen, hladen in rutinski, je predvsem v pomanjkanju pogovora. Če se že pogovarjamo, pa ne govorimo o pravih stvareh. Beseda teče o vsakodnevni logistiki, službi, financah, otrocih, drugih ljudeh, nakupih, dogajanju v svetu in družbi … ne pa o naših mislih, čustvih in občutkih. Veliko parov, ki so skupaj že leta, menijo, da so že ‘vse povedali’.

A to ne drži. Ljudje smo zelo kompleksna bitja, zato partnerja nikoli v resnici ne poznamo v celoti – in to radovednost velja ves čas krepiti. V razmislek: spomnite se, o čem ste se pogovarjali na začetku vaše zveze. Če ste podobni meni, ste s partnerjem ure in ure razpredali o svojih vrednotah, smislu življenja, željah in idejah … skratka, s partnerjem ste delili vse bogastvo svoje duše. In o čem govorite danes? Koliko časa – in različnih aktivnosti – sta delila na začetku zveze? In koliko skupnega časa in različnih aktivnosti imata v urniku danes?

Enkrat mi je nek starejši gospod rekel, da je odnos z življenjskim partnerjem bolj krhek kot najtanjši porcelan. Odnos ni nekaj, kar preprosto dobiš in za vedno imaš. Zahteva trud, podoben vzgoji otroka, saj se tudi odnos stalno spreminja, se razvija in raste. Zahteva veliko časa, truda in energije, hkrati pa odrekanj in potrpljenja. In za konec – lepota je minljiva, mladost tudi. Otroci odrastejo, dobijo krila in odletijo, partner pa ostane. Negujte odnose, da ne zbledijo.

Toliko mojih misli, morda komu v razmislek, da bodo skupni dnevi lepši. 😊

Se slišimo,

V.

Obleka naredi človeka ali človek naredi obleko?

Prepričana sem, da ste že večkrat v življenju slišali zelo znan slovenski pregovor: »Obleka naredi človeka.« Bi se strinjali z njim?

Številne raziskave potrjujejo, da to drži. Izbira vaših oblačil ima na ljudi zelo velik vpliv – večinoma večji, kot mislite. Če se boste na primer na prvi razgovor za vašo službo odpravili urejeni, v poslovni obleki, z zloščenimi čevlji, z urejeno pričesko in z čistimi (in pri damah ne preveč vpadljivimi) nohti, boste dali vašemu prihodnjemu delodajalcu občutek, da ste zanesljiv človek iz urejene družine. Ne gre pozabiti na zmerno naličenost: v poslovnem okolju namreč sodelavci ženske, ki so zmerno naličene, ocenjujejo ne le kot bolj spodobne, temveč tudi kot bolj inteligentne!

Pomembna sestavina prvega vtisa je tudi vonj.

Gre namreč za edinega izmed čutov, ki je neposredno povezan z limbičnim centrom v naših možganih – poenostavljeno povedano to pomeni, da vonj povzroči takojšen čustveni odziv in se močno zapiše v naš spomin (od tod Proustova znamenita anekdota z vonjem magdalenic). Oblačila, ki imajo vonj po hrani (zlasti kakem cenenem cvrtju), potu ali sivkih kroglicah iz omare ali pa pretirano polivanje z agresivnimi in cenenimi parfumi vzbudijo zelo močno reakcijo pri drugih ljudeh. Ker ljudje lastnega vonja po nekaj časa ne zaznavamo več, verjamem, da dotični posamezniki pogosto ne vedo, da so pretirano odišavljeni ali da lahko zavohamo, kaj so jedli za kosilo. Dobra ideja je vsake toliko povprašati partnerja ali kakega iskrenega prijatelja – zlasti če gremo na pomemben sestanek ali razgovor za službo.

Pa še beseda ali dve o zadahu. Raziskave so pokazale, da ljudje s slabim zadahom kljub lepim in dragim oblekam ter urejeni pričeski naredijo zelo slab prvi vtis. Kadilci, ljudje z želodčnimi težavami ali težavami z zobmi ter govorniki vedno imejte pri sebi kake osvežilne bonbone ali žvečilni gumi in ne pozabite veliko piti.

Ko boste spoznali neko osebo, vas bo ta (pogosto nevede) ocenila večinom glede na to, kako ste videti – in glede na to, da smo ljudje povečini vizualci, velja nekaj pozornosti nameniti zlasti najbolj tipičnim malenkostim, na katere pogosto pozabljamo.

Če se moški oblečete v poslovno obleko, dajete občutek dominantnosti, suverenosti, moči in drznosti.

A le, če je obleka čista in zlikana ter primerne velikosti, saj vas lahko že en sam madež ali pa stežka zapet suknjič staneta dobrega vtisa. Pravilo je tudi, da se morata pri moškemu videzu ujemati barva pasu in barva čevljev, četudi mene osebno precej bolj zmotijo pošvedrani in umazani čevlji. Če bi radi videz popestrili z vzorčastimi srajicami, pri tem ne pretiravajte, saj lahko izpadete neverodostojno – nenazadnje je na delovnem mestu pri oblačilih ‘manj’ vedno ‘več’.

Ženska poslovna oblačila so nekoliko bolj raznolika in ponujajo več možnosti, zato je tudi več morebitnih izzivov.

Svetovalci za stil ženskam na srce polagajo predvsem napotek, naj bo obleka primerna starosti in telesnim oblinam ženske (zlasti v oči bodejo prekratka krila ali hlače, ki pokajo po šivih ter obleke, ki razkrivajo preveč), malce bolj poučeni pa svetujejo tudi barvno lestvico, ki je usklajena z barvo polti, las in oči. Tudi ženske se moramo izogibati kričečih barv in vzorcev, meni osebno pa zelo neprofesionalno delujejo tudi preveliki kosi nakita, da o pretirano pisanih in dolgih nohtih sploh ne govorim.

Menim, da obleka res naredi človeka, kljub temu pa je predvsem pomembno, da se v izbranih oblačilih  počutite dobro. Ne vem, kako je pri vas, a sama se počutim bolj samozavestno in odločno, ko se lepo uredim, si nalakiram nohte in uredim pričesko. Verjetno se zato že neskončno veselim, da se bom iz vsakodnevne trenirke končno počasi spet prelevila v poslovna oblačila in lahko urejena zakorakala v predavalnice in podjetja.

Pa še tole za konec – obleka res naredi svoje, lepe barve in dober parfum tudi. A kljub vsemu je še lepše, ko ti človek nameni prijazen nasmešek na obrazu, ki ti polepša dan. Ne rečemo zaman, da je ravno iskren nasmeh tisti, ki pri dami pomeni več kot katera koli ličila 😊.

Nasmejte se in lep dan vam želim,

V.

Če bi prvič spoznali sami sebe – bi si bili všeč?

Prvi vtis … ni nič drugega kot le nekaj trenutkov, da si ustvarimo mnenje o določeni osebi in le nekaj trenukov, da si druga oseba ustvari mnenje o nas.

Ljudje na splošno veliko bolje (ali pa raje) ocenjujemo druge kot pa sebe. Zagotovo ste že kdaj doživeli to, da se vam je neka oseba predstavila, denimo nova sodelavka Mojca, vi pa ste že po prvem srečanju in njenih besedah: »Živjo, jaz sem Mojca!« vedeli, da vam ni všeč. Še več, v zgodbo ste morda vpletli tudi tretjo osebo, ki ste ji zaupali, da ste spoznali novo sodelavko, ki je sicer urejena in prijazna, a vendar imate občutek, da ne sodi v vaše podjetje.

Preteklo je nekaj tednov, in Mojca je prespala budilko in v službo prišla nekoliko kasneje. Kot nalašč je tudi v delovnem procesu na isti dan naredila napako. In vi ste pomislili: »Aha! Sem že od začetka slutil, da Mojca ni primerna.«

Istočasno pa ste dobili tudi sodelavca Janeza. Janez se vam je predstavil in vam je bil všeč. Dinamičen, poln idej, nasmejan. Zanj imate res dober občutek. In četudi Janez pri delu večkrat naredi kakšno napako, četudi za seboj nikoli ne pospravi skodelice čaja in še niti enkrat ni bil točen na sestnanku, vam je še vseeno Janez ljubši kot Mojca.

Čemu? Zakaj »predalčkamo«, čeprav osebe niti v resnici ne poznamo?

Skrivnost tiči v prvem vtisu. Znanstveniki so dokazali, da so naši možgani sposobni v 7 sekundah o osebi, ki jo prvič srečamo, ustvariti 11 mnenj, za katera smo potem trdno prepričani, da veljajo. Ta mnenja so npr. kakšno izobrazbo ima ta oseba, iz katerega okolja prihaja, ali je samozavestna, kakšne odnose ima z ljudmi, ipd.

Razlog za to hitro odločitev je biološki – naši možgani so podobni živalskim, zato jih najbolj zanima, kaj za nas in našo varnost pomeni oseba, ki smo jo pravkar spoznali. Prvi vtis se ustvari v nekaj stotinkah sekunde zato, da nas naši možgani zaščitijo pred osebo, ki utegne biti za nas nevarna. Ko se vi predstavite nekomu, recimo, da gre za potencialnega šefa, bodo njegovi možgani v le nekaj trenutkih presodili, kakšna oseba ste in si bodo ustvarili prvi vtis. (Tudi) na podlagi tega bo precenil, ali boste dobili službo ali ne.

Bi se sedaj strinjali, da je prvi vtis pomemben, kajne?

Zaupala vam bom nekaj nasvetov, kaj lahko storite, da naredite dober prvi vtis:

  1. Drža telesa in gibanje – vaš korak naj bo odločen, drža pa vzravnana. Pazite le, da prsnega koša ne izbočite preveč, ker zato delujete vzvišeni.
  2. Obleka in urejenost – dokazano je, da človek, ki ima urejen videz (npr. poslovna obleka, urejeni nohti, urejena pričeska, čisti čevlji), daje občutek zanesljivosti.
  3. Pozicija glave – glavo držite vzravnano, pod kotom 90 stopinj. Če imate glavo nagnjeno vstran (to velja zlasti za dame), dajete občutek podrejenosti.
  4. Govorica telesa naj bo koherentna z izrečenimi besedami – če so besede pozitivne, naj bo izraža tudi mimika obraza in govorica telesa.

In zdaj vam postavljam izziv …

Predstavljajte si, da greste ta trenutek na razgovor za svojo sanjsko službo. Vstopite skozi vrata, kjer vas pričaka vaš potencialni delodajalec. In sedaj si zamislite, da ste ta delodajalec vi, gledate pa sami sebe. Ste dobili službo? 😉

 

Nekaj trikov o moči besed in prvega vtisa si lahko pogledate tudi v videu.

Če pa želite odslej vedno narediti odličen prvi vtis ter se znajti v pogovoru z vsakim sogovornikom, pa se mi pridružite na online srečanjih, ki bodo potekala 1x tedensko v zaprti Facebook skupini. Za več informacij sem vam na voljo na vesna@beseda.si. Dobrodošli!

Krizno komuniciranje

Pred vami je kratek in jedrnat priročnik o krizni komunikaciji (kaj točno je krizna komunikacija, kako jo izvajamo in česa ne smemo pozabiti).