Prispevki

Vam povem zgodbo?

Albert Einstein je nekoč zapisal: »Če želite, da bodo vaši otroci inteligentni, jim pripovedujte zgodbe. Če želite, da bodo še bolj inteligentni, jim pripovedujte še več zgodb.«

Zakaj zgodbe? Zakaj so pomembne v poslu, pri prodaji in v vsakdanjem življenju?

Najbolje, da si za začetek pogledamo primer. Pred vami sta dva oglasa za kavo. Kateri oglas vam je zanimivejši?

Oglas 1: Kupite 100g kakovostne brazilske kave. Zdaj v novi embalaži s praktično žličko za merjenje. Goodcaffe.

Oglas 2: Moj dan je v barvah prve skodelice. Še v snu, a z zavedanjem, da mi bo čez nekaj minut pričela zvoniti budilka, me za hip prevzame nejevolja. A že trenutek za tem pomislim nanjo. Kako v vroč jacuzzi vrele vode z žličke padajo zrnca prefinjenega okusa, ki zaplešejo ob nežnem mešanju. In njen vonj! Vonj, ki ostane z menoj še ure in ki ga ponese tudi čez hodnik, da sosedje nevoščljivo pogledujejo proti mojemu stanovanju. A meni je to povsem vseeno. Zdaj se dan lahko začne dobro. Ker se je začel s skodelico Moje Kave.

Če ste prebrali oba oglasa, se vam je drugi najverjetneje zdel zanimivejši. Če bi ta kava tudi obstajala, bi znali v trgovini kavo povezati z oglasom, morda bi jo celo zaradi oglasa, ki se vam je zdel zanimiv, tudi kupili.

Zgodbe pri prenosu informacij igrajo ključno vlogo. Ni skrivnost, da je današnji svet prenasičen z informacijami. Ko odprete Facebook, Instagram, LinkedIn ali pa Google, se pred vašimi očmi vrstijo informacije, novice, oglasi, slike, videi, animacije, vse je pisano in razgibano, vse utripa in vedno težje je najti nekaj, kar zares izstopa in pritegne vašo pozornost. Pri tem je kakovost zgodbe tista, ki bo vplivala na bralca, ki je mimogrede lahko tudi potencialni kupec.

Z dobro zgodbo v človeku zlahka vzbudimo čustva. Dejstvo je, da smo ljudje čustvena bitja in večino svojih vsakdanjih ali življenjskih odločitev sprejmemo na podlagi čustev (četudi se nam včasih zdi, da je naša odločitev popolnoma logična in analitično premišljena). Spomnite se recimo kakega dobrega filma ali pa knjige, ki vas je popolnoma prevzela in ste o vsebini razmišljali še dolgo časa. Očitno ste si ogledali ali prebrali dobro zgodbo, ki vas je ponesla na čustveni vrtiljak, hkrati pa je verjetno tudi ta zgodba vplivala na katero izmed vaših odločitev. Če ste si na primer ogledali film, ki vam je vzbudil občutek o minljivosti življenja, ste partnerju ali otroku zvečer pokazali več naklonjenosti in nanje gledali z drugačnimi očmi. In to je namen dobre zgodbe – vplivati na nekoga, pa četudi le za trenutek.

Čemu moramo pri pripovedovanju zgodb posvetiti največ pozornosti?

Ko boste oblikovali svojo uspešno zgodbo, naj bodo osnovni gradniki temeljne vsakdanje potrebe sočloveka: želja po varnosti, zdravju, času, denarju ali opaženosti. Razmislite, kako vaš izdelek ali storitev lahko olajša njihovo bolečino. Na primer, če prodajate čokolado, je vaša najboljša, ker je ekološka, brez sladkorja in ker košček temne čokolade na dan spodbuja boljše delovanje možganov. Če prodajate vrata, lahko uporabite statistike vlomov in pomen kakovostnih vrat. Pri reklamiranju oblačil pa je seveda ključni kriterij všečnost in opaznost pri nasprotnem spolu (pri ženskam pa tudi pri istem J).

… a to je le začetek.

V dobro zgodbo je treba vnesti čustva, čute in primerno zgradbo. Pomemben je že naslov. Raziskave kažejo, da več kot 60% ljudi prebere oziroma opazi le naslov članka, objave ali zgodbe (uf, če ste prišli do sem, ste že v bolj vztrajni manjšini J). Uporabljajte močne, čustvene in vizualne besede, ki bralcu takoj narišejo podobe v misli (recimo, da so vaša oblačila ‘avantgardna’ ali ‘drzna’ namesto ‘moderna’ ali ‘drugačna’). Ne pozabite na čute, kar pomeni, da mora uporabnik skozi opis vaš izdelek videti, okušati, vonjati ali tipati, pa čeprav ga nima pred seboj. Ko sestavljate zgodbo, vključite primerno dinamiko – sama to rada primerjam z vlakcem smrti: malo dol, malo gor, na koncu pa je vse dobro. Močnejši ko je spust, bolj katarzičen je zaključek.

In da ne pozabim – zgodba mora biti ravno prav dolga – če je prekratka, se ne uspemo poosebiti z junaki, če je predolga, izgubimo zanimanje. Dober namig, kako določiti obseg dobre zgodbe, je preprost: ko poveste, kar je treba povedati in nič več, je zgodba zaključena.

Že veste, komu in kako boste povedali svojo zgodbo?
V.

Odnosi, ki niso minljivi

Ste kdaj pomislili na to, kaj je resnično pomembno za dober partnerski odnos? Na kaj se osredotočate in čemu posvečate največ energije v vašem odnosu?

Zadnjič sem brala res odlično knjigo Normalni ljudje (toplo priporočam), ki govori v novodobnih zvezah. Te so malo drugačne od klasičnih vzorcev, kakršnih smo vajeni pari, ki smo se spoznali že v prejšnjem stoletju J. Sally Rooney pripoveduje o dojemanju sebe in okolice, o maskah, ki jih nosimo v odnosih, o družbenih pričakovanjih in o nezavedni igri moči v partnerstvu. To me je spodbudilo, da z vami delim nekaj razmišljanj o odnosih, njihovem (neizogibnem) spreminjanju in (zavestnim ali nezavednim) vedenjskim vzorcem, ki odnose krepijo ali rušijo.

Kot opazujem mlajše generacije, so povečini kar nekoliko ovrgli tradicionalne zakonitosti partnerskega odnosa. Zdi se, kot da se mladi danes stvari zelo hitro naveličajo (kar je za generacije Y in Z oziroma tako imenovane ‘milenijce’ tudi znanstveno dokazano). Pe eni strani se včasih spustijo v zvezo (ali kak drug odnos, tudi poslovnega, na primer) nerazumno hitro, a prav tako hitro jih navdušenje tudi mine. Želijo si stalne pozornosti, obenem pa bi sami v razmerje vložili minimalno truda. Utopično sanjarijo o popolnem partnerstvu, ne zavedajo pa se, da je takšno zvezo s pravimi koraki in odločitvami treba ustvarjati vsak dan. Pa poglejmo primer:

Janez se zaljubi v Majo. Začetek njune zveze je tak, kot so vsi začetki – sladki, cvetoči, zaljubljeni, polni novosti in zanimivosti … Hodita na zmenke, se smejita, veliko si imata povedati. Zaupata si, postaneta najboljša prijatelja. Držita se za roke in se poljubljata. Vsak dan sta v stiku, drug za drugega vedno najdeta lepo besedo, imata svoje »interne šale. Povezana sta in imata se rada.

Nato se preselita v skupno stanovanje. Pridejo skrbi, služba, stroški. Dobro se že poznata, navajena sta se. Še vedno se držita neke svoje rutine, a je vse bolj samoumevno. Ni več metuljčkov, ni več toliko smeha. Včasih se tudi spreta. V takih trenutkih pozabita na vso lepoto, na vse spomine. Ponavadi se ne prepirata zaradi življenjsko pomembnih zadev, v resnici se samo pričkata, še sama ne vesta zakaj. Morda si gresta na trenutke malo na živce. Janez Maji velikokrat pove, kaj ga moti, Maja mu ne ostaja dolžna. Nihče od njiju pa se ne želi spremeniti. Želita si, da ju partner sprejme točno takšna, kakršna sta, ker sta bila taka ‘že od začetka’. Ker tihim dnevom in sporom sledijo trenutki topline, še naprej jadrata skozi razmerje, ki je »popolnoma normalno«, vsaj tako pravijo znanci in prijatelji, s katerimi se pogovarjata.

Leta minevajo, Janez in Maja dobita otroka. Srečni so, rojstvo družini povrne nek čar, spet imata polne roke dela, navajata se na novo rutino in nekaj let se ukvarjata izključno z vzgojo ter družino. Čas za partnerja položita na stranske tirnice, ker to sedaj ni prioriteta. Bova že prišla na vrsto, pravita.

Življenje teče, sestanki, služba, šola, popoldanske dejavnosti, nakupi, krediti, gospodinjstvo, dopust, prijatelji, … Kar naenkrat mine desetletje. In potem dve.

Otroci odrastejo, ostaneta sama. Ko se otroci odselijo, nista več partnerja, le cimra. Navajena sta se, še kar dobro shajata in ne vidita razloga, zakaj bi iskala novo zvezo ali plačevala vsak svoje stanovanje in stroške, če pa sta skupaj čisto v redu. Še bolj se oddaljita. Janez se posveča športnim aktivnostim in je veliko zunaj s prijatelji. Tudi Maja si raje privošči vikend s prijateljicami, Janezu tako nima kaj povedati, z njim ji je dolgčas, ker  vedno govori le o delu ali svojih hobijih. Nekajkrat ga je prosila, da bi se prijavila na plesni tečaj, želela je tudi abonma v gledališču ali potovanje v eksotične kraje, ki bi si ga zlahka privoščila, a se mu je vse zdelo ‘brezveze’, ‘ni bilo časa’, imela sta ‘premalo denarja’ … Maja včasih še sanjari o romantiki prvih dni, a le z nostalgijo in žalostnim prepričanjem, da je ni mogoče obuditi.

In tako partnerski odnos namesto pristne bližine počasi postane sobivanje z osebo, ki jo z vsakim dnevom manj poznamo, četudi bivamo pod isto streho. In kaj bi lahko sploh bilo drugače? Ali ni v vsakem odnosu tako? Mlad in zaljubljen, star in zdolgočasen?

Prepričana sem, da ne. Razlog, da partnerski odnos postane površen, hladen in rutinski, je predvsem v pomanjkanju pogovora. Če se že pogovarjamo, pa ne govorimo o pravih stvareh. Beseda teče o vsakodnevni logistiki, službi, financah, otrocih, drugih ljudeh, nakupih, dogajanju v svetu in družbi … ne pa o naših mislih, čustvih in občutkih. Veliko parov, ki so skupaj že leta, menijo, da so že ‘vse povedali’.

A to ne drži. Ljudje smo zelo kompleksna bitja, zato partnerja nikoli v resnici ne poznamo v celoti – in to radovednost velja ves čas krepiti. V razmislek: spomnite se, o čem ste se pogovarjali na začetku vaše zveze. Če ste podobni meni, ste s partnerjem ure in ure razpredali o svojih vrednotah, smislu življenja, željah in idejah … skratka, s partnerjem ste delili vse bogastvo svoje duše. In o čem govorite danes? Koliko časa – in različnih aktivnosti – sta delila na začetku zveze? In koliko skupnega časa in različnih aktivnosti imata v urniku danes?

Enkrat mi je nek starejši gospod rekel, da je odnos z življenjskim partnerjem bolj krhek kot najtanjši porcelan. Odnos ni nekaj, kar preprosto dobiš in za vedno imaš. Zahteva trud, podoben vzgoji otroka, saj se tudi odnos stalno spreminja, se razvija in raste. Zahteva veliko časa, truda in energije, hkrati pa odrekanj in potrpljenja. In za konec – lepota je minljiva, mladost tudi. Otroci odrastejo, dobijo krila in odletijo, partner pa ostane. Negujte odnose, da ne zbledijo.

Toliko mojih misli, morda komu v razmislek, da bodo skupni dnevi lepši. 😊

Se slišimo,

V.

Obleka naredi človeka ali človek naredi obleko?

Prepričana sem, da ste že večkrat v življenju slišali zelo znan slovenski pregovor: »Obleka naredi človeka.« Bi se strinjali z njim?

Številne raziskave potrjujejo, da to drži. Izbira vaših oblačil ima na ljudi zelo velik vpliv – večinoma večji, kot mislite. Če se boste na primer na prvi razgovor za vašo službo odpravili urejeni, v poslovni obleki, z zloščenimi čevlji, z urejeno pričesko in z čistimi (in pri damah ne preveč vpadljivimi) nohti, boste dali vašemu prihodnjemu delodajalcu občutek, da ste zanesljiv človek iz urejene družine. Ne gre pozabiti na zmerno naličenost: v poslovnem okolju namreč sodelavci ženske, ki so zmerno naličene, ocenjujejo ne le kot bolj spodobne, temveč tudi kot bolj inteligentne!

Pomembna sestavina prvega vtisa je tudi vonj.

Gre namreč za edinega izmed čutov, ki je neposredno povezan z limbičnim centrom v naših možganih – poenostavljeno povedano to pomeni, da vonj povzroči takojšen čustveni odziv in se močno zapiše v naš spomin (od tod Proustova znamenita anekdota z vonjem magdalenic). Oblačila, ki imajo vonj po hrani (zlasti kakem cenenem cvrtju), potu ali sivkih kroglicah iz omare ali pa pretirano polivanje z agresivnimi in cenenimi parfumi vzbudijo zelo močno reakcijo pri drugih ljudeh. Ker ljudje lastnega vonja po nekaj časa ne zaznavamo več, verjamem, da dotični posamezniki pogosto ne vedo, da so pretirano odišavljeni ali da lahko zavohamo, kaj so jedli za kosilo. Dobra ideja je vsake toliko povprašati partnerja ali kakega iskrenega prijatelja – zlasti če gremo na pomemben sestanek ali razgovor za službo.

Pa še beseda ali dve o zadahu. Raziskave so pokazale, da ljudje s slabim zadahom kljub lepim in dragim oblekam ter urejeni pričeski naredijo zelo slab prvi vtis. Kadilci, ljudje z želodčnimi težavami ali težavami z zobmi ter govorniki vedno imejte pri sebi kake osvežilne bonbone ali žvečilni gumi in ne pozabite veliko piti.

Ko boste spoznali neko osebo, vas bo ta (pogosto nevede) ocenila večinom glede na to, kako ste videti – in glede na to, da smo ljudje povečini vizualci, velja nekaj pozornosti nameniti zlasti najbolj tipičnim malenkostim, na katere pogosto pozabljamo.

Če se moški oblečete v poslovno obleko, dajete občutek dominantnosti, suverenosti, moči in drznosti.

A le, če je obleka čista in zlikana ter primerne velikosti, saj vas lahko že en sam madež ali pa stežka zapet suknjič staneta dobrega vtisa. Pravilo je tudi, da se morata pri moškemu videzu ujemati barva pasu in barva čevljev, četudi mene osebno precej bolj zmotijo pošvedrani in umazani čevlji. Če bi radi videz popestrili z vzorčastimi srajicami, pri tem ne pretiravajte, saj lahko izpadete neverodostojno – nenazadnje je na delovnem mestu pri oblačilih ‘manj’ vedno ‘več’.

Ženska poslovna oblačila so nekoliko bolj raznolika in ponujajo več možnosti, zato je tudi več morebitnih izzivov.

Svetovalci za stil ženskam na srce polagajo predvsem napotek, naj bo obleka primerna starosti in telesnim oblinam ženske (zlasti v oči bodejo prekratka krila ali hlače, ki pokajo po šivih ter obleke, ki razkrivajo preveč), malce bolj poučeni pa svetujejo tudi barvno lestvico, ki je usklajena z barvo polti, las in oči. Tudi ženske se moramo izogibati kričečih barv in vzorcev, meni osebno pa zelo neprofesionalno delujejo tudi preveliki kosi nakita, da o pretirano pisanih in dolgih nohtih sploh ne govorim.

Menim, da obleka res naredi človeka, kljub temu pa je predvsem pomembno, da se v izbranih oblačilih  počutite dobro. Ne vem, kako je pri vas, a sama se počutim bolj samozavestno in odločno, ko se lepo uredim, si nalakiram nohte in uredim pričesko. Verjetno se zato že neskončno veselim, da se bom iz vsakodnevne trenirke končno počasi spet prelevila v poslovna oblačila in lahko urejena zakorakala v predavalnice in podjetja.

Pa še tole za konec – obleka res naredi svoje, lepe barve in dober parfum tudi. A kljub vsemu je še lepše, ko ti človek nameni prijazen nasmešek na obrazu, ki ti polepša dan. Ne rečemo zaman, da je ravno iskren nasmeh tisti, ki pri dami pomeni več kot katera koli ličila 😊.

Nasmejte se in lep dan vam želim,

V.

Če bi prvič spoznali sami sebe – bi si bili všeč?

Prvi vtis … ni nič drugega kot le nekaj trenutkov, da si ustvarimo mnenje o določeni osebi in le nekaj trenukov, da si druga oseba ustvari mnenje o nas.

Ljudje na splošno veliko bolje (ali pa raje) ocenjujemo druge kot pa sebe. Zagotovo ste že kdaj doživeli to, da se vam je neka oseba predstavila, denimo nova sodelavka Mojca, vi pa ste že po prvem srečanju in njenih besedah: »Živjo, jaz sem Mojca!« vedeli, da vam ni všeč. Še več, v zgodbo ste morda vpletli tudi tretjo osebo, ki ste ji zaupali, da ste spoznali novo sodelavko, ki je sicer urejena in prijazna, a vendar imate občutek, da ne sodi v vaše podjetje.

Preteklo je nekaj tednov, in Mojca je prespala budilko in v službo prišla nekoliko kasneje. Kot nalašč je tudi v delovnem procesu na isti dan naredila napako. In vi ste pomislili: »Aha! Sem že od začetka slutil, da Mojca ni primerna.«

Istočasno pa ste dobili tudi sodelavca Janeza. Janez se vam je predstavil in vam je bil všeč. Dinamičen, poln idej, nasmejan. Zanj imate res dober občutek. In četudi Janez pri delu večkrat naredi kakšno napako, četudi za seboj nikoli ne pospravi skodelice čaja in še niti enkrat ni bil točen na sestnanku, vam je še vseeno Janez ljubši kot Mojca.

Čemu? Zakaj »predalčkamo«, čeprav osebe niti v resnici ne poznamo?

Skrivnost tiči v prvem vtisu. Znanstveniki so dokazali, da so naši možgani sposobni v 7 sekundah o osebi, ki jo prvič srečamo, ustvariti 11 mnenj, za katera smo potem trdno prepričani, da veljajo. Ta mnenja so npr. kakšno izobrazbo ima ta oseba, iz katerega okolja prihaja, ali je samozavestna, kakšne odnose ima z ljudmi, ipd.

Razlog za to hitro odločitev je biološki – naši možgani so podobni živalskim, zato jih najbolj zanima, kaj za nas in našo varnost pomeni oseba, ki smo jo pravkar spoznali. Prvi vtis se ustvari v nekaj stotinkah sekunde zato, da nas naši možgani zaščitijo pred osebo, ki utegne biti za nas nevarna. Ko se vi predstavite nekomu, recimo, da gre za potencialnega šefa, bodo njegovi možgani v le nekaj trenutkih presodili, kakšna oseba ste in si bodo ustvarili prvi vtis. (Tudi) na podlagi tega bo precenil, ali boste dobili službo ali ne.

Bi se sedaj strinjali, da je prvi vtis pomemben, kajne?

Zaupala vam bom nekaj nasvetov, kaj lahko storite, da naredite dober prvi vtis:

  1. Drža telesa in gibanje – vaš korak naj bo odločen, drža pa vzravnana. Pazite le, da prsnega koša ne izbočite preveč, ker zato delujete vzvišeni.
  2. Obleka in urejenost – dokazano je, da človek, ki ima urejen videz (npr. poslovna obleka, urejeni nohti, urejena pričeska, čisti čevlji), daje občutek zanesljivosti.
  3. Pozicija glave – glavo držite vzravnano, pod kotom 90 stopinj. Če imate glavo nagnjeno vstran (to velja zlasti za dame), dajete občutek podrejenosti.
  4. Govorica telesa naj bo koherentna z izrečenimi besedami – če so besede pozitivne, naj bo izraža tudi mimika obraza in govorica telesa.

In zdaj vam postavljam izziv …

Predstavljajte si, da greste ta trenutek na razgovor za svojo sanjsko službo. Vstopite skozi vrata, kjer vas pričaka vaš potencialni delodajalec. In sedaj si zamislite, da ste ta delodajalec vi, gledate pa sami sebe. Ste dobili službo? 😉

 

Nekaj trikov o moči besed in prvega vtisa si lahko pogledate tudi v videu.

Če pa želite odslej vedno narediti odličen prvi vtis ter se znajti v pogovoru z vsakim sogovornikom, pa se mi pridružite na online srečanjih, ki bodo potekala 1x tedensko v zaprti Facebook skupini. Za več informacij sem vam na voljo na vesna@beseda.si. Dobrodošli!

Krizno komuniciranje

Pred vami je kratek in jedrnat priročnik o krizni komunikaciji (kaj točno je krizna komunikacija, kako jo izvajamo in česa ne smemo pozabiti).

Ali karantena spreminja naše vrednote?

Še pred nekaj tedni sem verjela, da imam svoje življenje (skorajda) povsem pod nadzorom – ko sem norela od ene obveznosti do druge, sem vmes že načrtovala prihodnje poslovne projekte, frizerja, srečanja s prijatelji, prvomajske počitnice, delo na vrtu, poletni oddih, … in moja največja skrb je bila, kako v dan stlačiti vse, kar sem želela opraviti. Romantično sem sanjarila, da nekoč pride čas, ko bom lahko ves dan z družino, ko bom lahko le pekla, ustvarjala, brala, se posvečala meditaciji, igrala družabne igre z mulčkoma, ko bom, skratka, počela vse, za kar v realnem življenju nikoli ni časa.

Potem sem se naenkrat zbudila v svet s korono – in moje življenje se je obrnilo na glavo. V samo dveh dneh sem od praktično vseh strank dobila obvestila, da načrtovana izobraževanja odpadejo ali pa so prestavljena za nedoločen čas. Vsi obiski, dogovori in treningi so odpadli. Moje sanje so čez noč postale resničnost. Prej zagreta podjetnica, vpeta v nešteto projektov in prisotna praktično po vsej Sloveniji, sem se znašla v 24-urni vlogi mame, gospodinje in žene in se tako lahko naenkrat v celoti posvetila vsem stvarem, ki sem jih prej poveličevala kot svoje največje vrednote: mojo družino, zdravo hrano in skrb za telo, osebno rast in dobre odnose.

Po samo parih dnevih šolanja od doma, pripravljanja raznolikih toplih obrokov iz omejenih sestavin iz lokalne trgovine za družinske izbirčneže, napol zbranega dela v trenirki ob nenehnih prekinitvah, preizkušanja različnih vaj za manj ljube dele telesa, poslušanja ‘korona’ novic, čiščenja za dvema razigranima osnovnošolčkoma in usklajevanja osebnih in službenih prioritet z možem sem kar naenkrat ugotovila:

  • da so (moji) učitelji plačani daleč premalo,
  • da sem podcenjevala delo žensk, ki so ‘le’ mame in gospodinje,
  • da smo glede hrane zelo ‘scrkljani’ in bi lahko precej privarčevali,
  • da je motivacija za delo zelo zahtevna, če nimaš nobenih rokov in hkrati nešteto prekinitev,
  • da vadba doma niti približno ni tako zabavna, kot sem mislila,
  • da je barvanje las doma gora packarije, posledice pa so nepredvidljive,
  • da imam preveč oblek, še posebej, če so prav vse zlikane in natlačene v omare,
  • da tudi ženske potrebujemo svoj ‘brlog’, kamor se lahko umaknemo,
  • da imamo veliko srečo, ker smo v varnem zavetju svojega doma,
  • da nobene vlada na tem svetu ne zna ustreči vsem državljanom ter
  • da ima prav vsakdo izmed nas svoj pogled na tole situacijo.

Ker je moja edina vez s svetom trenutno digitalna, z radovednostjo spremljam tudi najrazličnejše medije in posameznike – moje znance, pa tudi povsem naključne ljudi – ter opazujem, kako situacija vpliva na svet in ljudi okrog mene.

Čeprav smo fizično ločeni, se mi zdi, da na nek način še nikoli nismo bili tako povezani med seboj. Opažam neizmerno dobroto in skrb številnih posameznikov – od ponujanja brezplačnih stanovanj zdravstvenemu osebju, do medsosedske pomoči, brezplačnih koncertov, gledaliških predstav in izobraževanj, aplavzov na balkonu, deljenja receptov, vadb, spodbujanja in motiviranja … kot da bi korona prebudila najsvetlejše v nas.

Da me pozitivizem ne uspava, prebiram tudi ostale novice – izpovedi obolelih, zdravnikov iz kriznih območij, pa tudi strahove vseh tistih, ki so se v novi realnosti znašli v socialni stiski in jih skrbi prihodnost. O ukrepih, ki niso delovali, ker so bili sprejeti prepozno. Pa o hladni preračunljivosti magnatov in politikov, ki z življenji zaposlenih in državljanov opletajo kot s številkami. In nenazadnje prebiram tudi mnenja nekaterih, ki se ne strinjajo z nobenim ukrepom vlade, ker se čutijo ujeti v pravila in omejitve … in zdi se mi, kot da bi korona prebudila najtemnejše v nas.

Ob teh razmišljanjih sem se spomnila dogodka pred skoraj desetimi leti, ko sva z Rašem Nesterovićem sodelovala v dobrodelnem projektu za otroke iz socialno ogroženih družin. Beseda je nanesla na njegovo kariero v NBA-ju, pogodbe z neverjetnimi zneski ter vprašanje če in kako so ga spremenili številni milijoni, ki jih je zaslužil. Rašo je kot iz topa izstrelil: ‘Denar te ne spremeni. Denar ti le omogoči, da si še bolj to, kar si.‘ Če si že v osnovi dober človek, boš z veliko denarja delal dobre stvari, če pa si bil že kot revež navaden egoist, tudi kot milijonar verjetno ne boš postal dobrodelnež (razen če ti to predlagajo tvoji davčni svetovalci ali piarovci).

In izkazalo se je, da je s korono popolnoma enako. Psihologi pravijo, da se v stresnih trenutkih vklopijo predvsem naši ‘plazilski’ in ‘sesalski’ možgani, ki jih skrbi zgolj golo preživetje, zato pozabljamo na socialne maske, ki jih nosimo sicer (da se razumemo, ne govorim o pomanjkanju ličil, neprimerni pričeski in podobno ;).). V kritičnih trenutkih se izkaže, iz kakšnega testa smo. Zato velja kot pri denarju – korona nas ne bo spremenila, le pokazala bo, kdo v resnici smo in kaj nam je pomembno.

In vi? Kaj je korona prebudila v vas?

Ostanite zdravi,

V.

Komunikacija v času korone

V dneh, ko iz vseh strani prihajajo vedno glasnejša opozorila, srh zbujajoče številke in drastični ukrepi zaradi pandemije, nehote naglas razmišljam o preprostem dejstvu: ‘Četudi se morda v tem trenutku zdi tako, se svet vendarle ne bo ustavil.’ Marquez je pred štirimi desetletji v romanu ‘Ljubezen v času kolere’ verjel, da se bodo ljudje kljub pandemijam še naprej ljubili. Jaz verjamem, da bomo koroni navkljub še naprej komunicirali. Le načini, kako bomo to počeli, se bodo (vsaj za nekaj tednov ali mesecev) zagotovo precej spremenili.

Nekdaj …

Govorica telesa je že od prazgodovine ključni del komunikacije. Nevroznanstveniki so dokazali, da je fizični stik ne le potreben, temveč celo nujen, da se otrok razvije v psihično, čustveno in fizično zdravo osebo, zato je – kot kaže – dotik neizbežno del naše človeškosti.

Ker smo pred razvojem jezika najprej komunicirali z govorico telesa: z dotikom, bližino, obrnjenostjo telesa, mimiko in gestikulacijo, te še danes nezavedno sporočajo precej več od samih besed. Odtod tudi številni rituali v komunikaciji, povezani prav z različnimi gestami, ki jih uporabljamo skorajda nezavedno – opazimo jih le, kadar se druga oseba neizrečenega dogovora ne drži (na primer, ne želi stisniti naše ponujene dlani).

Po svetu …

Dotik velja za najbolj prvinski stik, zato je kot tak ohranjen pri najbolj avtohtonih narodih, kamor ‘zahodne’ norme še niso prodrle v celoti – Maori se pozdravijo s stikom čela in nosu (pozdrav, imenovan ‘hongi’), v Omanu se moški pozdravijo tako, da se bežno dotaknejo z nosovi, Grenlandci se lice drugega dotaknejo z nosom (pozdrav, imenovan ‘kunik’), Filipinci ponujeno dlan prislonijo na svoje čelo …

Najbolj poznan pozdrav – rokovanje – izvira približno iz 5. stoletja pred našim štetjem, ko so se rimski vojščaki pozdravili s stiskom dlani ali celo podlahti ter rahlim tresenjem, da bi tako drugemu pokazali, da ne nosijo orožja (ali ga s tresljaji stresli iz sogovornikovega rokava). Skozi stoletja so številne kulture razvile svoje različice rokovanja – v Maroku rokovanje spremlja tudi poljub na lice, v Koreji ob stisku desnice z levico hkrati stisnejo tudi nadlaket sogovornika, Masaji se le bežno dotaknejo sogovornikovih prstov in dlani sploh ne stisnejo ….

Nekateri narodi so (povečini zaradi verskih ali zdravstvenih razlogov) začeli uporabljati tudi pozdrave, ki ne vključujejo fizičneg stika – Tibetanci se pozdravijo s prekrižanimi rokami in kazanjem jezika, Japonci se v pozdrav priklonijo, na Tajskem sklenejo dlani v ‘wai’, kar v Indiji imenujejo ‘namaste’ …

Pozdrav v Indiji (‘namaste’)

Zakaj bi se (sploh) rokovali?

Rokovanje v komunikaciji izrednega pomena, saj razkrije veliko o posamezniku: moč stiska razkriva energičnost osebe, osebni prostor, ki ga med rokovanjem zavzamemo, pove precej o naši psihološki varnosti, ki jo zaznavamo v odnosu, dolžina stiska razkriva, kako globok odnos si s sogovornikom želimo, da sploh ne omenjamo različic rokovanja (dominanten stisk, mrtva riba, stisk prstov …), ki prav vsaka zase sporočajo marsikaj o osebi, s katero smo v stiku … Še pomembnejše sporočilo stiska roke je globalno in predvsem povsem nezavedno: sporoča namreč prepoznavanje in sprejemanje druge osebe.

A številni znanstveniki že desetletja opozarjajo, da je prav rokovanje eden izmed ključnih načinov, kako ljudje prenašamo med sabo najrazličnejša obolenja, saj na rokah prenašamo približno tri tisoč različnih bakterij (od katerih je večina seveda neškodljiva). Vsakdo izmed nas v življenju poda dlan drugim ljudem v povprečju nekje 15 tisočkrat, ob stisku roke pa se drugim tudi precej približamo in s tem povečamo tudi prenos drugih okužb.

Bi nas torej kljub razkužilom in umivanju rok moralo skrbeti?

Za dobro nas vseh …

Glede na to, da je korona virus, ki se prenaša kapljično, velja preprečiti vsak fizičen stik, ki bi omogočil prenos in širjenje virusa. Komunikacijo lahko prilagodite tako, da je do drugih spoštljiva, hkrati pa upošteva svetovane higienske ukrepe. V kolikor se resnično ne morete v popolnosti odmakniti, je tule nekaj nasvetov za srečanja v živo:

  • Osebni prostor povečajte na vsaj en meter. V kolikor se znajdete v majhnih prostorih skupaj z drugimi ljudmi (npr. dvigalo, stopnišče), poskrbite, da se po prijaznem nasmehu diskretno obrnete nekoliko vstran. Ni vam treba bežati iz dvigal, če še kdo vstopi, le poskrbite, da se boste vsi počutili varno.

 

  • Pozdravljanje spremenite iz rokovanja v katero od različic brez fizičnega stika: pomahajte v pozdrav, pokimajte v pozdrav, rahlo se priklonite … ‘Nogovanje’, ‘komolčkanje’, ‘petke’, ‘kepice’, … in druge različice s fizičnim stikom niso primerne, četudi znanstveniki trdijo, da se tako prenese manj bakterij in virusov.

 

  • Pazite, da se v javnih prostorih čim manj dotikate obraza (baje to nezavedno počnemo večkrat na minuto) – rokavice niso prav v veliko pomoč, raje imejte roke v žepih, če le je mogoče.

 

  • Pri govorjenju poskrbite, da ne pršite sline v sogovornika, zlasti če je oseba v neposredni bližini (npr. trgovci za nakupovalnim trakom). Če ste v dvomih glede svojega zdravja, pri govorjenju obraz obrnite stran od sogovornika ali govorite v rokav.

 

  • Če je le mogoče, vso komunikacijo prenesite na sodobne kanale, preko katerih smo lahko v stiku praktično povsod, hkrati pa popolnoma omejimo nevarnost prenosa virusa.

Pa še en nasvet za vse nas: poskrbite, da ne prihaja do neprijetnih srečanj v živo. Ne spravljajmo drugih v zadrego z glasnim kašljanjem, smrkanjem, iztegnjenimi rokami, ponujenimi v pozdrav, ali celo objemanjem! Četudi ste (morda) koronaskeptik ali prepričani v svoje trdno zdravje, spoštujte čustva in osebni prostor drugih ljudi, da bomo ohranili dobre odnose tudi za čas, ko bo korona le še oddaljen spomin.

Komunikacija nas dela človeške, zato ostanimo v stiku. Vendarle smo (in bomo) kljub koroni še vedno ljudje! <3

Ostanite zdravi,

V.

TR(E)MA: moja sovražnica ali zaveznica?

trema = oblika strahu ali tesnobe, ki je povezana z dvomom in skrbjo o tem, ali bomo uspeli doseči želeno nalogo
trma = nepopustljivo vztrajanje pri kakšnem ravnanju

Verjetno se sprašujete, kaj vendar ima trma s tremo ali trema s trmo. O tem malce kasneje, naj vam za začetek najprej razložim, zakaj sem se sploh spravila pisati o nadlogi, imenovani trema.

Razlog za občutenje, ki mu pravimo trema, je najpogosteje čustvo strahu, ki se v telesu izrazi skozi različne neprijetne simptome. Veliko raziskav je potrdilo, da je najpogostejši strah pri ljudeh ravno strah pred javnim nastopom, prednjači celo pred strahom pred letenjem in strahom pred smrtjo.

Kot ste lahko prebrali v mojem zadnjem blogu, žalostno ugotavljam, da se veliko sanj in možnih uspehov razblini prav zaradi treme. Zgodbe, kot so: »Ne želim napredovati v vodjo, ker bom moral potem javno nastopati« ali pa »Ne bom predstavila svojih rezultatov, ker ne znam in ne maram nastopati«, so resnične. In žal niso redke. A najbolj zanimivo je, da trema, ki jo doživljajo v sebi, za večino sploh ni ključni »bav bav«. V resnici se govorci bojijo predvsem njenih spremljajočih simptomov, kot so potenje, tresoče roke in noge, suha usta, tresoč glas, prazna glava …, ki bi njihovo tremo razkrili poslušalcem.

In trma? Trmasti znamo biti prav vsi, če nam je določena stvar dovolj pomembna. Obe, trema in trma imata v osnovi negativno konotacijo, a hkrati sta obe lahko zelo pozitivni. In verjetno je bolje biti trmast, kot pa imeti tremo, kajne? 😉

Zakaj sem se torej odločila, da združim tremo in trmo? Ljudje imajo tremo pred nastopanjem in v to res »trmasto« verjamejo. Srečujem se s stavki, kot so: »Ne, ne bom nastopal, ker ne znam.« Pika. Ali pa: »Oo ne, ne, ne, jaz pa nisem za takšne stvari!« Kar seveda ne drži – govorci se ne rodijo, temveč se naredijo! Zakaj torej ne bi svojega trdovratnega prepričanja raje spreobrnili v pozitivno trmo in vztrajanje pri aktivnostih, ki vam bodo pomagale, da se boste znebili negativnih lastnosti treme? Tr(e)ma sama po sebi je v bistvu prav super, treba je le vztrajati pri pravih mislih in dejanjih 😉.

Kako torej? S tremo se spoprijateljimo na tri načine – s preprečevanjem prevelikega stresnega odziva z dobro predpripravo, z obvladovanjem simptomov med nastopom in s sprejemanjem treme kot koristnega spremljevalca javnega nastopanja. Za danes vam podarim en nasvet, kako vsaj malček zmanjšati simptome treme, ki jih občutimo med nastopom.

Eden izmed ključnih razlogov za večino neprijetnih simptomov treme je nepravilno dihanje. Ko smo pod stresom, dihamo plitveje. Ker se tako iz telesa izloča premalo ogljikovega dioksida, možgani sklepajo, da smo v stiski in zato našemu telesu pošljejo val adrenalina. Posledica tega so potenje, zardevanje, tresoč glas, roke, noge ipd.

Moj nasvet je, da nekaj minutk pred nastopom za deset sekund napnete vse mišice v telesu. Nato telo popolnoma sprostite in nekajkrat počasi (ne pregloboko) vdihnite skozi nos in izdihnite skozi usta. Tako, zdaj pa na oder!

… pa še en nasvet: če imate pred nastopom suha usta, se rahlo ugriznite v jezik ali pa pomislite na okus limone. Bolje? 😉

… se nadaljuje

V.

Javni nastop – nočna mora

Nedavno sem prebrala zares lep verz, ki gre nekako takole: »What if I fail? Oh, but my darling, what if you fly?«

Prav vsakdo izmed nas ima potencial za uspeh. Bodisi na poslovnem bodisi na zasebnem področju. Vemo, da pot proti vrhu nikoli ni lahka, in skoraj na vsaki se najdejo ovire. Ovire, pri katerih se lahko ustavimo ali celo obtičimo, lahko pa jih preskočimo in vzletimo.

Ena izmed teh ovir je denimo javno nastopanje. Že ob sami besedni zvezi mnogi začutijo strah in trepet ter neprijeten občutek. Priznam, javni nastop ni lahek, nasprotno, po navadi gre za stresen trenutek. Spomnite se, ko ste morali na primer v šoli predstavljati svoj prvi projekt pred celim razredom. Vam je bilo prijetno? Ste vedeli, kako to storiti? Nekateri ljudje komunicirajo in nastopajo lažje, velika večina pa se znajde v veliki zadregi in samo čaka, da bo ta nastop končno »mimo« in, da tega nikoli več ne bo treba početi. Ta neprijetni občutek ljudje potem pogosto potlačijo in upajo, da se nikoli več ne vrne.

… A potem pride služba s številnimi odgovornostmi, kjer je javni nastop pogosto pač nujen. Če ne drugje, morate »nastopati« že na razgovoru za službo, kjer morate biti tako prepričljivi, da izberejo ravno vas. Velikokrat na delavnicah, predavanjih ali izobraževanjih opazim, da je koga  malo da ne treba poriniti v to, da predstavi svoje (odlične) ideje ali kake ugotovitve ali rešitve svoje skupine. In to si želim spremeniti. Zakaj? Ker se da. Ker verjamem, da ima vsakdo potencial, da zanimivo in samozavestno izrazi sebe in svoje ideje.

A za trenutek se vrnimo k »tesnobi«, ko pride do javnega nastopanja in prepričljive komunikacije. Najprej razbijmo mit, da je dobra komunikacija le stvar odrskega nastopa. Dejstvo je, da morate biti prepričljivi povsod. Ko prijatelju ponudite nasvet, ko se dogovarjate s šefom za boljše pogoje, ko partnerju rečete, da naj končno pospravi za seboj in, ko otroku v trgovini (medtem ko histerično kriči) dopovedujete, da tista največja in najbolj sijoča plastična igrača pač ne gre z vami domov. Še več znanja in veščin pa je treba uporabiti, ko prodajate svoje ideje, ko množici predstavljate storitve ali rešitve, skratka, ko se znajdete v prenasičenem in neusmiljenem poslovnem svetu.

In v takih trenutkih pridejo vsi tisti tipični simptomi – tresoč glas, potne roke, samokritičnost, negativne misli, kot na primer: »****, kaj pa, če mi ne uspe?«. Nekateri celo popolnoma pozabijo, kaj so želeli povedati, drugi mrzlično iščejo način, da se nastopu izognejo … Skratka, en kup nevšečnosti, ki so tam, ki so zasidrane v nas, pa nas nihče ni naučil in nam povedal, kaj storiti. Da so to stvari, ki se jih da naučiti in stvari, ki so obvladljive, ki jih zmoremo tudi mi. Da je podobno, kot se naučiti voziti avto – malo teorije, več prakse in redna vaja oziroma uporaba v življenju.

… In tukaj vskočim jaz. Z veseljem vam predam svoje znanje in dolgoletne izkušnje. In še z večjim veseljem vas bom gledala, kako boste vzleteli, namesto da sedite in čakate na boljši jutri. 😊

Prepričana sem, da vam bo moja delavnica učinkovite komunikacije in javnega nastopanja koristila na vseh področjih in da boste postali (še) boljši, še bolj samozavestni in še bolj vi – tudi v besedah in govorici telesa. A pohitite, prostih je le še par mest!

Se vidimo 12. 3. 2020 v Ljubljani, več informacij pa najdete tukaj: https://delavnice.beseda.si/

Se vidimo, V.

Ali lahko zakoni propadejo zaradi slabe komunikacije?

Prejšnji teden sem šla na kavo s prijateljico iz študijskih let. Spremljava se le preko socialnih omrežij, kjer vsake toliko opazim kako njeno fotografijo z otrokoma, na gorskih vršacih ali z druženja s sodelavkami. O njenem življenju v zadnjih letih ne vem prav veliko, le da je po diplomi našla zaposlitev v slovenskem podjetju in se po nekaj letih poročila s sodelavcem. Povedala mi je, da sta prva leta zakona veliko potovala, zdaj pa imata dva majhna otroka in precej pester urnik, saj se je mož naveličal ‘varne’ službe in postal vodja prodaje v mednarodnem podjetju, ona pa je popoldne več doma in skrbi za družino.

Ko sem omenila, da se zadnja leta vse več ukvarjam s težavno komunikacijo v odnosih, je kar poskočila, češ da ji moram pomagati. Potarnala je nad moževo ‘neprimerno’ komunikacijo – zdi se ji namreč, da je sploh ne posluša, popolnoma se je zaprl vase in ji ničesar ne pove o svojem življenju. Ko pride domov, poje večerjo, nato pa sedi za računalnikom ali gleda televizijo še dolgo v noč. Ona ga ‘razume’, ker ima odgovorno delo, zato potrpi, mu ‘da mir’ in čaka, da bo vse naredil in si vzel čas zanjo. To pa se kar ne zgodi …

Kot primer mi je povedala, kako je prejšnji vikend organizirala večer samo za njiju, ker že dolgo nista bila sama – poskrbela je za varstvo in kupila karti za koncert. Ko mu je navdušeno povedala, da ga v petek vabi na zmenek, je odvrnil, da žal ta dan ne bo uspel, ker dobi obisk poslovnega partnerja iz tujine in ga pelje na ogled po Ljubljani ter poslovno večerjo.

Ko mu je razložila, da je že kupila karte za koncert, je mož odvrnil, da naj vsekakor kar gre – sama ali pa s kako od sodelavk, češ da je ta stranka ‘resnično pomembna’ in tega ‘nikakor’ ne more prestaviti. Poleg tega pa ni ravno ljubitelj te skupine, zato bo najbrž sodelavka tako ali tako bolj uživala od njega.

Seveda je moji prijateljici prekipelo. Iz nje je kar vrelo. ‘Vedno’ le ta služba, nje še ‘nikoli’ ni peljal v to restavracijo, ‘vsaka stranka’ je bolj pomembna od nje, ‘cele dneve’ je za vse sama, tudi ona si zasluži kaj lepega … Mož jo je baje osuplo pogledal in odvrnil, da sploh ne razume, zakaj tak ‘vik in krik’, saj gre samo za poslovno večerjo, da naj ne komplicira in dela problemov, ‘kjer jih ni’. Sploh pa bi raje večer preživel doma, če bi že imel izbiro. No, tu se je pogovor končal, saj je prijateljica odvihrala ven, zdaj pa je že cel teden do moža hladna in odrezava, medtem ko se on menda obnaša, ‘kot da se nič ni zgodilo’.

Vprašala me je, kaj je narobe z njim. Zakaj se ne opraviči? Saj je vendar on ‘kriv’ za tale zaplet. Ona je hotela le najboljše, on pa je sploh ne razume.

Po kratkem premisleku sem jo vprašala, če njuna komunikacija v konfliktih vedno poteka na način, ki ga je opisala. Odvrnila je, da pogosto padajo očitki, potem pa kak teden drug z drugim govorita bolj odrezavo in hladno, dokler mož ne naredi prvega koraka in ji reče, naj neha ‘kuhati mulo’ in da je vse v redu.

Pojasnila sem ji, da so besede, ki jih uporabljata, zelo močne in nabite s čustvi – zlasti besede, kot so ‘vedno’, ‘nikoli’, ‘vsakdo’, ‘nihče’ … saj enkratno obnašanje posplošujejo na vzorec (‘Vedno daješ prednost strankam pred mano!’), kar naši možgani lahko razumejo kot opis naše osebnosti (‘Ti si slab mož!’), to pa seveda vsakomur dvigne pritisk.

Da komunicirata na tak način, najbrž izvira iz napačnih vzorcev v komuniciranju, pa tudi veliko zadrževanih in neizraženih čustev v njunem odnosu, predvsem na njeni strani. V njenem ravnanju sem namreč razbrala tipično vlogo ‘žrtve’ – ona se trudi, ona ga čaka, … in ko končno zbere pogum in naredi korak, njegovo negativno reakcijo takoj razume kot zavrnitev in se počuti kot še večja žrtev, na kar pa odreagira s pretirano agresijo. V razmislek sem ji ponudila možnost, da mož morda sploh ne ve, da se ona čuti ‘pozabljeno’, saj njeno tišino razume, kot da je v njunem odnosu vse v redu.

Svetovala sem ji, naj ne čaka na naslednji vikend, ampak naj ga že ta večer povabi na klepet na kavču – s čajem, piškoti in brez televizije, seveda. In, sem naročila, nikakor ne sme začeti z očitki in pogrevanjem dogodka prejšnjega vikenda, temveč s preprostim stavkom: ‘Pogrešam najine pogovore. Vidim, da si zelo zaposlen, in res me zanima, kaj se ti dogaja v zadnjih tednih.’

Ne vem, kako sta se pogovorila, prepričana pa sem, da sta oba izvedela kaj novega drug o drugem, pa tudi o sebi. Njun primer vsekakor ni osamljen – vedno več je parov in zakonov, kjer komunikacija postaja šibka točka in posledično se ljudje začnejo oddaljevati eden od drugega. Med njimi se ustvarja distanca, ki jo nato ne znajo zapolniti drugače, kot s prerekanjem ter obtoževanjem.

Pred kratkim sem prebrala misel, ki odlično povzema sporočilo tega zapisa in marsikomu lahko da misliti: »Besede so zastonj. Lahko pa nas veliko stanejo, če jih uporabljamo na napačen način.«

Želite tudi vi izvedeti več o tem, kako način razmišljanja vpliva na komunikacijo in kako lahko spremenite svoje vzorce komuniciranja? Več izveste na delavnici ali individualnem coachingu, kjer dobite vpogled v lastne komunikacijske vzorce, ki jih v odnosih z ostalimi ne zaznavate.