Prispevki

Ali karantena spreminja naše vrednote?

Še pred nekaj tedni sem verjela, da imam svoje življenje (skorajda) povsem pod nadzorom – ko sem norela od ene obveznosti do druge, sem vmes že načrtovala prihodnje poslovne projekte, frizerja, srečanja s prijatelji, prvomajske počitnice, delo na vrtu, poletni oddih, … in moja največja skrb je bila, kako v dan stlačiti vse, kar sem želela opraviti. Romantično sem sanjarila, da nekoč pride čas, ko bom lahko ves dan z družino, ko bom lahko le pekla, ustvarjala, brala, se posvečala meditaciji, igrala družabne igre z mulčkoma, ko bom, skratka, počela vse, za kar v realnem življenju nikoli ni časa.

Potem sem se naenkrat zbudila v svet s korono – in moje življenje se je obrnilo na glavo. V samo dveh dneh sem od praktično vseh strank dobila obvestila, da načrtovana izobraževanja odpadejo ali pa so prestavljena za nedoločen čas. Vsi obiski, dogovori in treningi so odpadli. Moje sanje so čez noč postale resničnost. Prej zagreta podjetnica, vpeta v nešteto projektov in prisotna praktično po vsej Sloveniji, sem se znašla v 24-urni vlogi mame, gospodinje in žene in se tako lahko naenkrat v celoti posvetila vsem stvarem, ki sem jih prej poveličevala kot svoje največje vrednote: mojo družino, zdravo hrano in skrb za telo, osebno rast in dobre odnose.

Po samo parih dnevih šolanja od doma, pripravljanja raznolikih toplih obrokov iz omejenih sestavin iz lokalne trgovine za družinske izbirčneže, napol zbranega dela v trenirki ob nenehnih prekinitvah, preizkušanja različnih vaj za manj ljube dele telesa, poslušanja ‘korona’ novic, čiščenja za dvema razigranima osnovnošolčkoma in usklajevanja osebnih in službenih prioritet z možem sem kar naenkrat ugotovila:

  • da so (moji) učitelji plačani daleč premalo,
  • da sem podcenjevala delo žensk, ki so ‘le’ mame in gospodinje,
  • da smo glede hrane zelo ‘scrkljani’ in bi lahko precej privarčevali,
  • da je motivacija za delo zelo zahtevna, če nimaš nobenih rokov in hkrati nešteto prekinitev,
  • da vadba doma niti približno ni tako zabavna, kot sem mislila,
  • da je barvanje las doma gora packarije, posledice pa so nepredvidljive,
  • da imam preveč oblek, še posebej, če so prav vse zlikane in natlačene v omare,
  • da tudi ženske potrebujemo svoj ‘brlog’, kamor se lahko umaknemo,
  • da imamo veliko srečo, ker smo v varnem zavetju svojega doma,
  • da nobene vlada na tem svetu ne zna ustreči vsem državljanom ter
  • da ima prav vsakdo izmed nas svoj pogled na tole situacijo.

Ker je moja edina vez s svetom trenutno digitalna, z radovednostjo spremljam tudi najrazličnejše medije in posameznike – moje znance, pa tudi povsem naključne ljudi – ter opazujem, kako situacija vpliva na svet in ljudi okrog mene.

Čeprav smo fizično ločeni, se mi zdi, da na nek način še nikoli nismo bili tako povezani med seboj. Opažam neizmerno dobroto in skrb številnih posameznikov – od ponujanja brezplačnih stanovanj zdravstvenemu osebju, do medsosedske pomoči, brezplačnih koncertov, gledaliških predstav in izobraževanj, aplavzov na balkonu, deljenja receptov, vadb, spodbujanja in motiviranja … kot da bi korona prebudila najsvetlejše v nas.

Da me pozitivizem ne uspava, prebiram tudi ostale novice – izpovedi obolelih, zdravnikov iz kriznih območij, pa tudi strahove vseh tistih, ki so se v novi realnosti znašli v socialni stiski in jih skrbi prihodnost. O ukrepih, ki niso delovali, ker so bili sprejeti prepozno. Pa o hladni preračunljivosti magnatov in politikov, ki z življenji zaposlenih in državljanov opletajo kot s številkami. In nenazadnje prebiram tudi mnenja nekaterih, ki se ne strinjajo z nobenim ukrepom vlade, ker se čutijo ujeti v pravila in omejitve … in zdi se mi, kot da bi korona prebudila najtemnejše v nas.

Ob teh razmišljanjih sem se spomnila dogodka pred skoraj desetimi leti, ko sva z Rašem Nesterovićem sodelovala v dobrodelnem projektu za otroke iz socialno ogroženih družin. Beseda je nanesla na njegovo kariero v NBA-ju, pogodbe z neverjetnimi zneski ter vprašanje če in kako so ga spremenili številni milijoni, ki jih je zaslužil. Rašo je kot iz topa izstrelil: ‘Denar te ne spremeni. Denar ti le omogoči, da si še bolj to, kar si.‘ Če si že v osnovi dober človek, boš z veliko denarja delal dobre stvari, če pa si bil že kot revež navaden egoist, tudi kot milijonar verjetno ne boš postal dobrodelnež (razen če ti to predlagajo tvoji davčni svetovalci ali piarovci).

In izkazalo se je, da je s korono popolnoma enako. Psihologi pravijo, da se v stresnih trenutkih vklopijo predvsem naši ‘plazilski’ in ‘sesalski’ možgani, ki jih skrbi zgolj golo preživetje, zato pozabljamo na socialne maske, ki jih nosimo sicer (da se razumemo, ne govorim o pomanjkanju ličil, neprimerni pričeski in podobno ;).). V kritičnih trenutkih se izkaže, iz kakšnega testa smo. Zato velja kot pri denarju – korona nas ne bo spremenila, le pokazala bo, kdo v resnici smo in kaj nam je pomembno.

In vi? Kaj je korona prebudila v vas?

Ostanite zdravi,

V.

Sestanki na daljavo

Nekaj koristnih nasvetov, ki vam bodo omogočili učinkovite sestanke na daljavo.

Komunikacija v času korone

V dneh, ko iz vseh strani prihajajo vedno glasnejša opozorila, srh zbujajoče številke in drastični ukrepi zaradi pandemije, nehote naglas razmišljam o preprostem dejstvu: ‘Četudi se morda v tem trenutku zdi tako, se svet vendarle ne bo ustavil.’ Marquez je pred štirimi desetletji v romanu ‘Ljubezen v času kolere’ verjel, da se bodo ljudje kljub pandemijam še naprej ljubili. Jaz verjamem, da bomo koroni navkljub še naprej komunicirali. Le načini, kako bomo to počeli, se bodo (vsaj za nekaj tednov ali mesecev) zagotovo precej spremenili.

Nekdaj …

Govorica telesa je že od prazgodovine ključni del komunikacije. Nevroznanstveniki so dokazali, da je fizični stik ne le potreben, temveč celo nujen, da se otrok razvije v psihično, čustveno in fizično zdravo osebo, zato je – kot kaže – dotik neizbežno del naše človeškosti.

Ker smo pred razvojem jezika najprej komunicirali z govorico telesa: z dotikom, bližino, obrnjenostjo telesa, mimiko in gestikulacijo, te še danes nezavedno sporočajo precej več od samih besed. Odtod tudi številni rituali v komunikaciji, povezani prav z različnimi gestami, ki jih uporabljamo skorajda nezavedno – opazimo jih le, kadar se druga oseba neizrečenega dogovora ne drži (na primer, ne želi stisniti naše ponujene dlani).

Po svetu …

Dotik velja za najbolj prvinski stik, zato je kot tak ohranjen pri najbolj avtohtonih narodih, kamor ‘zahodne’ norme še niso prodrle v celoti – Maori se pozdravijo s stikom čela in nosu (pozdrav, imenovan ‘hongi’), v Omanu se moški pozdravijo tako, da se bežno dotaknejo z nosovi, Grenlandci se lice drugega dotaknejo z nosom (pozdrav, imenovan ‘kunik’), Filipinci ponujeno dlan prislonijo na svoje čelo …

Najbolj poznan pozdrav – rokovanje – izvira približno iz 5. stoletja pred našim štetjem, ko so se rimski vojščaki pozdravili s stiskom dlani ali celo podlahti ter rahlim tresenjem, da bi tako drugemu pokazali, da ne nosijo orožja (ali ga s tresljaji stresli iz sogovornikovega rokava). Skozi stoletja so številne kulture razvile svoje različice rokovanja – v Maroku rokovanje spremlja tudi poljub na lice, v Koreji ob stisku desnice z levico hkrati stisnejo tudi nadlaket sogovornika, Masaji se le bežno dotaknejo sogovornikovih prstov in dlani sploh ne stisnejo ….

Nekateri narodi so (povečini zaradi verskih ali zdravstvenih razlogov) začeli uporabljati tudi pozdrave, ki ne vključujejo fizičneg stika – Tibetanci se pozdravijo s prekrižanimi rokami in kazanjem jezika, Japonci se v pozdrav priklonijo, na Tajskem sklenejo dlani v ‘wai’, kar v Indiji imenujejo ‘namaste’ …

Pozdrav v Indiji (‘namaste’)

Zakaj bi se (sploh) rokovali?

Rokovanje v komunikaciji izrednega pomena, saj razkrije veliko o posamezniku: moč stiska razkriva energičnost osebe, osebni prostor, ki ga med rokovanjem zavzamemo, pove precej o naši psihološki varnosti, ki jo zaznavamo v odnosu, dolžina stiska razkriva, kako globok odnos si s sogovornikom želimo, da sploh ne omenjamo različic rokovanja (dominanten stisk, mrtva riba, stisk prstov …), ki prav vsaka zase sporočajo marsikaj o osebi, s katero smo v stiku … Še pomembnejše sporočilo stiska roke je globalno in predvsem povsem nezavedno: sporoča namreč prepoznavanje in sprejemanje druge osebe.

A številni znanstveniki že desetletja opozarjajo, da je prav rokovanje eden izmed ključnih načinov, kako ljudje prenašamo med sabo najrazličnejša obolenja, saj na rokah prenašamo približno tri tisoč različnih bakterij (od katerih je večina seveda neškodljiva). Vsakdo izmed nas v življenju poda dlan drugim ljudem v povprečju nekje 15 tisočkrat, ob stisku roke pa se drugim tudi precej približamo in s tem povečamo tudi prenos drugih okužb.

Bi nas torej kljub razkužilom in umivanju rok moralo skrbeti?

Za dobro nas vseh …

Glede na to, da je korona virus, ki se prenaša kapljično, velja preprečiti vsak fizičen stik, ki bi omogočil prenos in širjenje virusa. Komunikacijo lahko prilagodite tako, da je do drugih spoštljiva, hkrati pa upošteva svetovane higienske ukrepe. V kolikor se resnično ne morete v popolnosti odmakniti, je tule nekaj nasvetov za srečanja v živo:

  • Osebni prostor povečajte na vsaj en meter. V kolikor se znajdete v majhnih prostorih skupaj z drugimi ljudmi (npr. dvigalo, stopnišče), poskrbite, da se po prijaznem nasmehu diskretno obrnete nekoliko vstran. Ni vam treba bežati iz dvigal, če še kdo vstopi, le poskrbite, da se boste vsi počutili varno.

 

  • Pozdravljanje spremenite iz rokovanja v katero od različic brez fizičnega stika: pomahajte v pozdrav, pokimajte v pozdrav, rahlo se priklonite … ‘Nogovanje’, ‘komolčkanje’, ‘petke’, ‘kepice’, … in druge različice s fizičnim stikom niso primerne, četudi znanstveniki trdijo, da se tako prenese manj bakterij in virusov.

 

  • Pazite, da se v javnih prostorih čim manj dotikate obraza (baje to nezavedno počnemo večkrat na minuto) – rokavice niso prav v veliko pomoč, raje imejte roke v žepih, če le je mogoče.

 

  • Pri govorjenju poskrbite, da ne pršite sline v sogovornika, zlasti če je oseba v neposredni bližini (npr. trgovci za nakupovalnim trakom). Če ste v dvomih glede svojega zdravja, pri govorjenju obraz obrnite stran od sogovornika ali govorite v rokav.

 

  • Če je le mogoče, vso komunikacijo prenesite na sodobne kanale, preko katerih smo lahko v stiku praktično povsod, hkrati pa popolnoma omejimo nevarnost prenosa virusa.

Pa še en nasvet za vse nas: poskrbite, da ne prihaja do neprijetnih srečanj v živo. Ne spravljajmo drugih v zadrego z glasnim kašljanjem, smrkanjem, iztegnjenimi rokami, ponujenimi v pozdrav, ali celo objemanjem! Četudi ste (morda) koronaskeptik ali prepričani v svoje trdno zdravje, spoštujte čustva in osebni prostor drugih ljudi, da bomo ohranili dobre odnose tudi za čas, ko bo korona le še oddaljen spomin.

Komunikacija nas dela človeške, zato ostanimo v stiku. Vendarle smo (in bomo) kljub koroni še vedno ljudje! <3

Ostanite zdravi,

V.