Prispevki

Odnosi, ki niso minljivi

Ste kdaj pomislili na to, kaj je resnično pomembno za dober partnerski odnos? Na kaj se osredotočate in čemu posvečate največ energije v vašem odnosu?

Zadnjič sem brala res odlično knjigo Normalni ljudje (toplo priporočam), ki govori v novodobnih zvezah. Te so malo drugačne od klasičnih vzorcev, kakršnih smo vajeni pari, ki smo se spoznali že v prejšnjem stoletju J. Sally Rooney pripoveduje o dojemanju sebe in okolice, o maskah, ki jih nosimo v odnosih, o družbenih pričakovanjih in o nezavedni igri moči v partnerstvu. To me je spodbudilo, da z vami delim nekaj razmišljanj o odnosih, njihovem (neizogibnem) spreminjanju in (zavestnim ali nezavednim) vedenjskim vzorcem, ki odnose krepijo ali rušijo.

Kot opazujem mlajše generacije, so povečini kar nekoliko ovrgli tradicionalne zakonitosti partnerskega odnosa. Zdi se, kot da se mladi danes stvari zelo hitro naveličajo (kar je za generacije Y in Z oziroma tako imenovane ‘milenijce’ tudi znanstveno dokazano). Pe eni strani se včasih spustijo v zvezo (ali kak drug odnos, tudi poslovnega, na primer) nerazumno hitro, a prav tako hitro jih navdušenje tudi mine. Želijo si stalne pozornosti, obenem pa bi sami v razmerje vložili minimalno truda. Utopično sanjarijo o popolnem partnerstvu, ne zavedajo pa se, da je takšno zvezo s pravimi koraki in odločitvami treba ustvarjati vsak dan. Pa poglejmo primer:

Janez se zaljubi v Majo. Začetek njune zveze je tak, kot so vsi začetki – sladki, cvetoči, zaljubljeni, polni novosti in zanimivosti … Hodita na zmenke, se smejita, veliko si imata povedati. Zaupata si, postaneta najboljša prijatelja. Držita se za roke in se poljubljata. Vsak dan sta v stiku, drug za drugega vedno najdeta lepo besedo, imata svoje »interne šale. Povezana sta in imata se rada.

Nato se preselita v skupno stanovanje. Pridejo skrbi, služba, stroški. Dobro se že poznata, navajena sta se. Še vedno se držita neke svoje rutine, a je vse bolj samoumevno. Ni več metuljčkov, ni več toliko smeha. Včasih se tudi spreta. V takih trenutkih pozabita na vso lepoto, na vse spomine. Ponavadi se ne prepirata zaradi življenjsko pomembnih zadev, v resnici se samo pričkata, še sama ne vesta zakaj. Morda si gresta na trenutke malo na živce. Janez Maji velikokrat pove, kaj ga moti, Maja mu ne ostaja dolžna. Nihče od njiju pa se ne želi spremeniti. Želita si, da ju partner sprejme točno takšna, kakršna sta, ker sta bila taka ‘že od začetka’. Ker tihim dnevom in sporom sledijo trenutki topline, še naprej jadrata skozi razmerje, ki je »popolnoma normalno«, vsaj tako pravijo znanci in prijatelji, s katerimi se pogovarjata.

Leta minevajo, Janez in Maja dobita otroka. Srečni so, rojstvo družini povrne nek čar, spet imata polne roke dela, navajata se na novo rutino in nekaj let se ukvarjata izključno z vzgojo ter družino. Čas za partnerja položita na stranske tirnice, ker to sedaj ni prioriteta. Bova že prišla na vrsto, pravita.

Življenje teče, sestanki, služba, šola, popoldanske dejavnosti, nakupi, krediti, gospodinjstvo, dopust, prijatelji, … Kar naenkrat mine desetletje. In potem dve.

Otroci odrastejo, ostaneta sama. Ko se otroci odselijo, nista več partnerja, le cimra. Navajena sta se, še kar dobro shajata in ne vidita razloga, zakaj bi iskala novo zvezo ali plačevala vsak svoje stanovanje in stroške, če pa sta skupaj čisto v redu. Še bolj se oddaljita. Janez se posveča športnim aktivnostim in je veliko zunaj s prijatelji. Tudi Maja si raje privošči vikend s prijateljicami, Janezu tako nima kaj povedati, z njim ji je dolgčas, ker  vedno govori le o delu ali svojih hobijih. Nekajkrat ga je prosila, da bi se prijavila na plesni tečaj, želela je tudi abonma v gledališču ali potovanje v eksotične kraje, ki bi si ga zlahka privoščila, a se mu je vse zdelo ‘brezveze’, ‘ni bilo časa’, imela sta ‘premalo denarja’ … Maja včasih še sanjari o romantiki prvih dni, a le z nostalgijo in žalostnim prepričanjem, da je ni mogoče obuditi.

In tako partnerski odnos namesto pristne bližine počasi postane sobivanje z osebo, ki jo z vsakim dnevom manj poznamo, četudi bivamo pod isto streho. In kaj bi lahko sploh bilo drugače? Ali ni v vsakem odnosu tako? Mlad in zaljubljen, star in zdolgočasen?

Prepričana sem, da ne. Razlog, da partnerski odnos postane površen, hladen in rutinski, je predvsem v pomanjkanju pogovora. Če se že pogovarjamo, pa ne govorimo o pravih stvareh. Beseda teče o vsakodnevni logistiki, službi, financah, otrocih, drugih ljudeh, nakupih, dogajanju v svetu in družbi … ne pa o naših mislih, čustvih in občutkih. Veliko parov, ki so skupaj že leta, menijo, da so že ‘vse povedali’.

A to ne drži. Ljudje smo zelo kompleksna bitja, zato partnerja nikoli v resnici ne poznamo v celoti – in to radovednost velja ves čas krepiti. V razmislek: spomnite se, o čem ste se pogovarjali na začetku vaše zveze. Če ste podobni meni, ste s partnerjem ure in ure razpredali o svojih vrednotah, smislu življenja, željah in idejah … skratka, s partnerjem ste delili vse bogastvo svoje duše. In o čem govorite danes? Koliko časa – in različnih aktivnosti – sta delila na začetku zveze? In koliko skupnega časa in različnih aktivnosti imata v urniku danes?

Enkrat mi je nek starejši gospod rekel, da je odnos z življenjskim partnerjem bolj krhek kot najtanjši porcelan. Odnos ni nekaj, kar preprosto dobiš in za vedno imaš. Zahteva trud, podoben vzgoji otroka, saj se tudi odnos stalno spreminja, se razvija in raste. Zahteva veliko časa, truda in energije, hkrati pa odrekanj in potrpljenja. In za konec – lepota je minljiva, mladost tudi. Otroci odrastejo, dobijo krila in odletijo, partner pa ostane. Negujte odnose, da ne zbledijo.

Toliko mojih misli, morda komu v razmislek, da bodo skupni dnevi lepši. 😊

Se slišimo,

V.

Ali lahko zakoni propadejo zaradi slabe komunikacije?

Prejšnji teden sem šla na kavo s prijateljico iz študijskih let. Spremljava se le preko socialnih omrežij, kjer vsake toliko opazim kako njeno fotografijo z otrokoma, na gorskih vršacih ali z druženja s sodelavkami. O njenem življenju v zadnjih letih ne vem prav veliko, le da je po diplomi našla zaposlitev v slovenskem podjetju in se po nekaj letih poročila s sodelavcem. Povedala mi je, da sta prva leta zakona veliko potovala, zdaj pa imata dva majhna otroka in precej pester urnik, saj se je mož naveličal ‘varne’ službe in postal vodja prodaje v mednarodnem podjetju, ona pa je popoldne več doma in skrbi za družino.

Ko sem omenila, da se zadnja leta vse več ukvarjam s težavno komunikacijo v odnosih, je kar poskočila, češ da ji moram pomagati. Potarnala je nad moževo ‘neprimerno’ komunikacijo – zdi se ji namreč, da je sploh ne posluša, popolnoma se je zaprl vase in ji ničesar ne pove o svojem življenju. Ko pride domov, poje večerjo, nato pa sedi za računalnikom ali gleda televizijo še dolgo v noč. Ona ga ‘razume’, ker ima odgovorno delo, zato potrpi, mu ‘da mir’ in čaka, da bo vse naredil in si vzel čas zanjo. To pa se kar ne zgodi …

Kot primer mi je povedala, kako je prejšnji vikend organizirala večer samo za njiju, ker že dolgo nista bila sama – poskrbela je za varstvo in kupila karti za koncert. Ko mu je navdušeno povedala, da ga v petek vabi na zmenek, je odvrnil, da žal ta dan ne bo uspel, ker dobi obisk poslovnega partnerja iz tujine in ga pelje na ogled po Ljubljani ter poslovno večerjo.

Ko mu je razložila, da je že kupila karte za koncert, je mož odvrnil, da naj vsekakor kar gre – sama ali pa s kako od sodelavk, češ da je ta stranka ‘resnično pomembna’ in tega ‘nikakor’ ne more prestaviti. Poleg tega pa ni ravno ljubitelj te skupine, zato bo najbrž sodelavka tako ali tako bolj uživala od njega.

Seveda je moji prijateljici prekipelo. Iz nje je kar vrelo. ‘Vedno’ le ta služba, nje še ‘nikoli’ ni peljal v to restavracijo, ‘vsaka stranka’ je bolj pomembna od nje, ‘cele dneve’ je za vse sama, tudi ona si zasluži kaj lepega … Mož jo je baje osuplo pogledal in odvrnil, da sploh ne razume, zakaj tak ‘vik in krik’, saj gre samo za poslovno večerjo, da naj ne komplicira in dela problemov, ‘kjer jih ni’. Sploh pa bi raje večer preživel doma, če bi že imel izbiro. No, tu se je pogovor končal, saj je prijateljica odvihrala ven, zdaj pa je že cel teden do moža hladna in odrezava, medtem ko se on menda obnaša, ‘kot da se nič ni zgodilo’.

Vprašala me je, kaj je narobe z njim. Zakaj se ne opraviči? Saj je vendar on ‘kriv’ za tale zaplet. Ona je hotela le najboljše, on pa je sploh ne razume.

Po kratkem premisleku sem jo vprašala, če njuna komunikacija v konfliktih vedno poteka na način, ki ga je opisala. Odvrnila je, da pogosto padajo očitki, potem pa kak teden drug z drugim govorita bolj odrezavo in hladno, dokler mož ne naredi prvega koraka in ji reče, naj neha ‘kuhati mulo’ in da je vse v redu.

Pojasnila sem ji, da so besede, ki jih uporabljata, zelo močne in nabite s čustvi – zlasti besede, kot so ‘vedno’, ‘nikoli’, ‘vsakdo’, ‘nihče’ … saj enkratno obnašanje posplošujejo na vzorec (‘Vedno daješ prednost strankam pred mano!’), kar naši možgani lahko razumejo kot opis naše osebnosti (‘Ti si slab mož!’), to pa seveda vsakomur dvigne pritisk.

Da komunicirata na tak način, najbrž izvira iz napačnih vzorcev v komuniciranju, pa tudi veliko zadrževanih in neizraženih čustev v njunem odnosu, predvsem na njeni strani. V njenem ravnanju sem namreč razbrala tipično vlogo ‘žrtve’ – ona se trudi, ona ga čaka, … in ko končno zbere pogum in naredi korak, njegovo negativno reakcijo takoj razume kot zavrnitev in se počuti kot še večja žrtev, na kar pa odreagira s pretirano agresijo. V razmislek sem ji ponudila možnost, da mož morda sploh ne ve, da se ona čuti ‘pozabljeno’, saj njeno tišino razume, kot da je v njunem odnosu vse v redu.

Svetovala sem ji, naj ne čaka na naslednji vikend, ampak naj ga že ta večer povabi na klepet na kavču – s čajem, piškoti in brez televizije, seveda. In, sem naročila, nikakor ne sme začeti z očitki in pogrevanjem dogodka prejšnjega vikenda, temveč s preprostim stavkom: ‘Pogrešam najine pogovore. Vidim, da si zelo zaposlen, in res me zanima, kaj se ti dogaja v zadnjih tednih.’

Ne vem, kako sta se pogovorila, prepričana pa sem, da sta oba izvedela kaj novega drug o drugem, pa tudi o sebi. Njun primer vsekakor ni osamljen – vedno več je parov in zakonov, kjer komunikacija postaja šibka točka in posledično se ljudje začnejo oddaljevati eden od drugega. Med njimi se ustvarja distanca, ki jo nato ne znajo zapolniti drugače, kot s prerekanjem ter obtoževanjem.

Pred kratkim sem prebrala misel, ki odlično povzema sporočilo tega zapisa in marsikomu lahko da misliti: »Besede so zastonj. Lahko pa nas veliko stanejo, če jih uporabljamo na napačen način.«

Želite tudi vi izvedeti več o tem, kako način razmišljanja vpliva na komunikacijo in kako lahko spremenite svoje vzorce komuniciranja? Več izveste na delavnici ali individualnem coachingu, kjer dobite vpogled v lastne komunikacijske vzorce, ki jih v odnosih z ostalimi ne zaznavate.