Prispevki

Kaj povzročajo družbeni mediji?

Instagram, Facebook, Twitter, TikTok, … in še bi lahko naštevala (če sem kaj pozabila, v opravičilo – sodim že v generacijo X), imajo na nas vedno večji vpliv. Za nekatere so tako rekoč nujno zlo, saj so postali tudi zelo pomemben (za precej novodobnih podjetnikov morda celo edini) kanal prodaje in samopromocije. A včasih se mi zdi, da smo šli predaleč. Predaleč s tem, kaj dejansko smo in počnemo in kaj javno delimo z drugimi.

Z vami bom danes delila dve zgodbi, ki sta se mi v povezavi s tem zgodili v zadnjem mesecu. Pa začnimo …

Nedavno smo se z družino odpravili na celodnevni izlet v toplice (saj veste, sonce, bazen in tobogani so raj za otroke, kljub temu, da sem si jaz nedeljo predstavljala nekje ob morju z zvokom škržatov J). Ko se ravno namestim na ležalnik in malo pogledujem naokoli, vidim znan obraz. Kmalu sem se zavedala, da je to dekle, ki mi je znano z Instagrama. Svojega partnerja je prosila, naj jo slika z družino in to je trajalo vsaj 15 minut (slikanje, tek do telefona, pogled na telefon, odkimavanje z glavo: »Ne, ta ni dobra, slikaj še enkrat,« tek nazaj v bazen in ponovi vajo). Potem je končno ena slika vendarle uspela in sledilo je oblikovanje, filtri, opis in objavljanje na IG. Tudi to ji je vzelo vsaj 15 minut.

»Zanimivo,« si rečem in v roke vzamem knjigo. Po eni uri branja se odpravim po vodo in ponovno vidim proces fotografiranja, snemanja, urejanja, poziranja … Skratka, od osmih ur, ko smo bili na bazenu, lahko rečem, da se je punca vsaj 4 ure ukvarjala z objavljanjem (in pri štetju ur sem bila zelo skromna). Vse lepo in prav, toda ali ni to malce preveč? V mislih sem imela, da je življenje t.i. ‘influencerjev’ povsem vsakdanje. Mimogrede (se) slikaš (ok, priznam, uporabiš kak filter na dan, ko so podočnjaki preveč opazni), objaviš in živiš naprej. A temu ni tako. Sledijo komentarji, vprašanja, spremljanje vsake objave in analitika, ki ti vzamejo praktično cel dan. Za voljo ene same objave in denimo še 5 ‘storyjev’, ki jih objavijo čez dan. To je služba, od katere se je praktično nemogoče posloviti ali jo za kakšen teden ali dva postaviti na stranski tir. Ni dopusta, niti ni dneva na ‘off’ za uživanje na bazenu z družino. Si res želimo takšne tlake?

To so torej na eni strani tisti, ki ustvarjajo vsebino, ki jo gledamo mi, gledalci. Prejšnji teden sem bila na kavi s prijateljico, ki je psihoterapevtka. Omenim ji, kar sem videla na bazenu in pokažem sočutje, saj se mi zdi, da vsakdo izmed nas rabi počitek. Tisto brezskrbnost, ko si rečemo: »Oh, danes mi pa res ni treba nič storiti,« in se posvetimo družini, sebi in enostavno uživamo dan. Neodvisno, neobremenjeno. To je zame kot nekakšna sladica za dušo in vedno se veselim takšnih dni, saj potem še z večjim veseljem pridem nazaj v pisarno in predavalnico.

Prijateljica me posluša in reče: »Ja, Vesna, to so vplivneži. Tisti, na drugi strani, ki to gledajo (zlasti mladi), pa so moji pacienti.« Začudeno pogledam, nato pa mi je razjasnila sliko. Svetovno znani in slovenski vplivneži za eno objavo porabijo kar nekaj časa. Za primer lahko vzamemo kakšno  ‘mami blogerko’, ki svetu sporoča, kako je biti mama. Otroka slika v najlepših pozah in oblekah, vedno čist, vedno nasmejan, tudi mama vedno urejena, z lepo pričesko, urejenimi nohti, pospravljeno hišo in nasmeškom na obrazu. Brez podočnjakov in drugih modnih dodatkov, ki jih je (vsaj meni) kot mladi mamici namenil novorojenček. Neka mamica na drugi strani to spremlja ter čuti grozen pritisk in tesnobo. »Zakaj jaz nisem tako urejena? Zakaj moj otrok joka? Nekaj je narobe. Sem slabša mama, ker si že 3 dni nisem umila las in ker si že 2 meseca nisem uredila nohtov? Sem slaba mama, ker otroku nisem kupila prestižnih hlačk za 80€, ampak ima že rabljene od sosedovega otroka?«  Veliko ljudi ob stalnem spremljanju drugih pozabi na svoje lastno življenje in poslanstvo. Primerjanje z drugimi ne bo iz nas nikoli naredilo boljših ljudi. Nasprotno, potlačilo bo sanje, ki smo jih imeli zase, in sprejeli bomo ideale nekoga drugega (ki morda sploh niso realni ali sploh ne obstajajo).

Zato morda poziv, za vse, ki to berete – največji čar vsakega posameznika je edinstvenost, individualnost (s kilogramom, gubo ali sivim lasom več ali manj). Vedite, da je svet na družbenih medijih velikokrat daleč od resnice. Zato je prav, da včasih odložimo telefone in smo zgolj to, kar smo, brez vse digitalne navlake.


Vir: https://www.pinterest.com/pin/39054721754249970/

 

 

Pa uživajte v odklopu,

V.

Kompleksi – jih imamo mi ali oni nas?

Idejo za današnji blog sem spet našla v knjigi. Tokrat v klasiki E. Pascala Živeti z Jungom, ki vam jo toplo priporočam. Tema kompleksov je sicer dokaj »kompleksna« (naključje?), a sem se odločila, da jo predstavim skozi povsem praktično in življenjsko zgodbo.

Mislim, da skorajda na vsakem koraku izrečemo ali slišimo izjave, kot so: »Joj, danes je pa sodelavka Maja nekam čudna« in »Včeraj se sploh nisem mogla pogovarjati z Janom, čisto je bil iz sebe« ali pa »Ne vem, kdo je Janezu stopil na žulj, da je bil tako tečen.« Takšni in podobni izrazi odlično prikazujejo, kako malo v resnici vemo o naši psihi in dogajanju v njej.

Jung pravi, da ima vsak človek v sebi komplekse, ki so lahko pozitivni in negativni. Ponavljam, kompleksi niso vedno slabi, čeprav sem prepričana, da večina ob misli na kompleks pomisli na nekaj slabega (enako kot pri besedi strah, trma, …). Da si boste kompleks lažje predstavljali, si zamislite krog, ki ima znotraj črno piko. Ta pika je jedro kompleksa, nabita je z močnimi čustvi in deluje kot magnet. Okoli te črne pike, torej jedra, pa se, podobno kot letnice pri drevesnem deblu, nabirajo kolobarji – spomini, čustva, asociacije, povezane z jedrom kompleksa. Vsak kolobar je neka izkušnja iz naše osebne preteklosti – več ko jih je, močnejši in vztrajnejši je kompleks.

Kako delujejo kompleksi? Nekdo izreče le eno besedo, preberemo neko misel, zavohamo nek vonj, ki nas ponese v otroštvo, zagledamo nek prizor ali zaslišimo zvok in … se zgodi. Sproži se jedro našega kompleksa, kar je podobno močni kemijski reakciji. Kompleks je tako močan, da dobesedno izrine našo racionalno osebnost in kar naenkrat delamo, govorimo in razmišljamo stvari, ki nam ‘niso podobne’ in na videz nimajo nobenega smisla. V praksi to izgleda nekako takole:

Mojca in Janez sta srečno poročen par. Dobro se razumeta in v zakonu ne prihaja do hujših prepirov ali nesoglasij. Razen takrat, ko ima Janez v službi toliko dela, da pride domov pozneje kot običajno. Takrat se v Mojci prebudi nenavaden občutek jeze in tesnobe, čeprav jo je Janez poklical, ji povedal, da ima delo in pojasnil, kdaj ga lahko pričakuje.

Med kuhanjem večerje se Mojci v glavi prepletajo misli, kot so: »Že spet dela, jaz pa sama doma« ali pa »Če bi jaz prišla tako pozno domov, bi se morala pošteno zagovarjati« in pa »Kdo pa meni skuha, ko zamudim, sem mar gospodinja?«.

Ko se Janez vrne, je Mojca osorna in hladna, a mu niti ne zna razložiti, čemu. Do Janeza čuti odpor, naslednje jutro pa je vse dobro in tako, kot je bilo prej.

Kaj se je zgodilo v Mojci? Ko je bila Mojca otrok, je njen oče veliko delal, da je lahko preživel družino. Mama je bila z otroki doma in vsi so komaj čakali, da se vrne oče. Ta je bil sicer pošten mož in zgleden oče, a vsak dan so ga čakali in čakali. Mojca je pred zakonom sklenila, da tega svojim otrokom ne bo storila. Želela si je moža, ki bo veliko doma in bo popoldanski čas preživljal z otroki.

V trenutku, ko ji je Janez sporočil, da bo zamudil zaradi službene obveznosti, se je v Mojci sprožil kompleks. Njegovo jedro je »Zamujaš domov, jaz pa te čakam«, prej imenovani kolobarji pa so spomini in občutki, povezani s pomanjkanjem očetove pozornosti ter želja po tem, da en večer končno vsi skupaj sedijo za mizo.

Kompleksi nas objemajo in prežemajo z vseh strani in šele ko jih na nek način ponotranjimo in sprejmemo, prenehajo biti boleči oziroma nas prenehajo obvladovati. Nekatere komplekse enostavno prerastemo, na primer to, da pri določenih odločitvah nič več ne upoštevamo striktno volje svojih staršev. Nekateri kompleksi pa so globoko zakopani v nas in nihče ne ve, kdaj pride dražljaj, ki jih prebudi. S kompleksi se je moč soočiti na različne načine. Najboljši je skozi voden pogovor, ki vas popelje v boljši vpogled v samega vase. Naj vam predstavim konkreten primer prijateljice, ki je skozi meditacijo in vizualizacijo končno ozavestila, kaj pomeni sprejeti sebe v polnosti.

Zamisliti si je morala, da je vstopila v dvigalo in se odpeljala v najvišje nadstropje. Ko je izstopila, je zagledala sebe v podobi boginje: lepa, obdana s cvetjem, metulji in najlepšimi pticami. Srečna je bila, mila in spokojna. Nato je morala spoznati še svojo drugo plat. Odpravila se je nazaj v dvigalo in se peljala v najnižje nadstropje. Izstopila je in pred seboj zagledala razcapano, grdo in umazano punčko. Imela je oster pogled in po njenih besedah se ji je gabila. Dolgo je trajalo, a navsezadnje je bila ta čudovita boginja pripravljena v svoje naročje sprejeti grdo in umazano punčko, ki je bila navsezadnje ena in ista oseba.

Skratka, gre za proces. Da v sebi ne vidimo in sprejmemo le lepega, temveč tudi ‘slabo’. Če smo obsijani s soncem, moramo sprejeti tudi svojo senco oziroma temno plat. Le tako postanemo celostni. Vsak mora v sebi najti boginjo ter malo razcapano punčko ter razumeti, da sta v resnici dve podobi enega bitja.

Če se vrnem h kompleksom – ljudje zelo radi opazimo napake pri drugih. Kolikokrat ste morda rekli »Joj, kako mi gre na živce, ko takole čustveno odreagira na moje besede« ali pa »Najbolj sovražim to, da se vedno strinja z vsem, kar rečejo drugi«? Jung pravi, da lahko v drugih ljudeh prepoznamo le stvari, ki so že v nas – torej nas pri drugih motijo lastnosti, ki so del nas samih, pa če se jih zavedamo ali ne. Enako je s pozitivnimi stvarmi – tisto, kar nam je všeč na drugih, nam je po navadi všeč tudi na nas samih.

Torej, da odgovorim na začetno vprašanje – kompleksi (očitno) imajo vse nas. Se znate soočati z njimi?

Se slišimo,
V.