Prispevki

Odnosi, ki niso minljivi

Ste kdaj pomislili na to, kaj je resnično pomembno za dober partnerski odnos? Na kaj se osredotočate in čemu posvečate največ energije v vašem odnosu?

Zadnjič sem brala res odlično knjigo Normalni ljudje (toplo priporočam), ki govori v novodobnih zvezah. Te so malo drugačne od klasičnih vzorcev, kakršnih smo vajeni pari, ki smo se spoznali že v prejšnjem stoletju J. Sally Rooney pripoveduje o dojemanju sebe in okolice, o maskah, ki jih nosimo v odnosih, o družbenih pričakovanjih in o nezavedni igri moči v partnerstvu. To me je spodbudilo, da z vami delim nekaj razmišljanj o odnosih, njihovem (neizogibnem) spreminjanju in (zavestnim ali nezavednim) vedenjskim vzorcem, ki odnose krepijo ali rušijo.

Kot opazujem mlajše generacije, so povečini kar nekoliko ovrgli tradicionalne zakonitosti partnerskega odnosa. Zdi se, kot da se mladi danes stvari zelo hitro naveličajo (kar je za generacije Y in Z oziroma tako imenovane ‘milenijce’ tudi znanstveno dokazano). Pe eni strani se včasih spustijo v zvezo (ali kak drug odnos, tudi poslovnega, na primer) nerazumno hitro, a prav tako hitro jih navdušenje tudi mine. Želijo si stalne pozornosti, obenem pa bi sami v razmerje vložili minimalno truda. Utopično sanjarijo o popolnem partnerstvu, ne zavedajo pa se, da je takšno zvezo s pravimi koraki in odločitvami treba ustvarjati vsak dan. Pa poglejmo primer:

Janez se zaljubi v Majo. Začetek njune zveze je tak, kot so vsi začetki – sladki, cvetoči, zaljubljeni, polni novosti in zanimivosti … Hodita na zmenke, se smejita, veliko si imata povedati. Zaupata si, postaneta najboljša prijatelja. Držita se za roke in se poljubljata. Vsak dan sta v stiku, drug za drugega vedno najdeta lepo besedo, imata svoje »interne šale. Povezana sta in imata se rada.

Nato se preselita v skupno stanovanje. Pridejo skrbi, služba, stroški. Dobro se že poznata, navajena sta se. Še vedno se držita neke svoje rutine, a je vse bolj samoumevno. Ni več metuljčkov, ni več toliko smeha. Včasih se tudi spreta. V takih trenutkih pozabita na vso lepoto, na vse spomine. Ponavadi se ne prepirata zaradi življenjsko pomembnih zadev, v resnici se samo pričkata, še sama ne vesta zakaj. Morda si gresta na trenutke malo na živce. Janez Maji velikokrat pove, kaj ga moti, Maja mu ne ostaja dolžna. Nihče od njiju pa se ne želi spremeniti. Želita si, da ju partner sprejme točno takšna, kakršna sta, ker sta bila taka ‘že od začetka’. Ker tihim dnevom in sporom sledijo trenutki topline, še naprej jadrata skozi razmerje, ki je »popolnoma normalno«, vsaj tako pravijo znanci in prijatelji, s katerimi se pogovarjata.

Leta minevajo, Janez in Maja dobita otroka. Srečni so, rojstvo družini povrne nek čar, spet imata polne roke dela, navajata se na novo rutino in nekaj let se ukvarjata izključno z vzgojo ter družino. Čas za partnerja položita na stranske tirnice, ker to sedaj ni prioriteta. Bova že prišla na vrsto, pravita.

Življenje teče, sestanki, služba, šola, popoldanske dejavnosti, nakupi, krediti, gospodinjstvo, dopust, prijatelji, … Kar naenkrat mine desetletje. In potem dve.

Otroci odrastejo, ostaneta sama. Ko se otroci odselijo, nista več partnerja, le cimra. Navajena sta se, še kar dobro shajata in ne vidita razloga, zakaj bi iskala novo zvezo ali plačevala vsak svoje stanovanje in stroške, če pa sta skupaj čisto v redu. Še bolj se oddaljita. Janez se posveča športnim aktivnostim in je veliko zunaj s prijatelji. Tudi Maja si raje privošči vikend s prijateljicami, Janezu tako nima kaj povedati, z njim ji je dolgčas, ker  vedno govori le o delu ali svojih hobijih. Nekajkrat ga je prosila, da bi se prijavila na plesni tečaj, želela je tudi abonma v gledališču ali potovanje v eksotične kraje, ki bi si ga zlahka privoščila, a se mu je vse zdelo ‘brezveze’, ‘ni bilo časa’, imela sta ‘premalo denarja’ … Maja včasih še sanjari o romantiki prvih dni, a le z nostalgijo in žalostnim prepričanjem, da je ni mogoče obuditi.

In tako partnerski odnos namesto pristne bližine počasi postane sobivanje z osebo, ki jo z vsakim dnevom manj poznamo, četudi bivamo pod isto streho. In kaj bi lahko sploh bilo drugače? Ali ni v vsakem odnosu tako? Mlad in zaljubljen, star in zdolgočasen?

Prepričana sem, da ne. Razlog, da partnerski odnos postane površen, hladen in rutinski, je predvsem v pomanjkanju pogovora. Če se že pogovarjamo, pa ne govorimo o pravih stvareh. Beseda teče o vsakodnevni logistiki, službi, financah, otrocih, drugih ljudeh, nakupih, dogajanju v svetu in družbi … ne pa o naših mislih, čustvih in občutkih. Veliko parov, ki so skupaj že leta, menijo, da so že ‘vse povedali’.

A to ne drži. Ljudje smo zelo kompleksna bitja, zato partnerja nikoli v resnici ne poznamo v celoti – in to radovednost velja ves čas krepiti. V razmislek: spomnite se, o čem ste se pogovarjali na začetku vaše zveze. Če ste podobni meni, ste s partnerjem ure in ure razpredali o svojih vrednotah, smislu življenja, željah in idejah … skratka, s partnerjem ste delili vse bogastvo svoje duše. In o čem govorite danes? Koliko časa – in različnih aktivnosti – sta delila na začetku zveze? In koliko skupnega časa in različnih aktivnosti imata v urniku danes?

Enkrat mi je nek starejši gospod rekel, da je odnos z življenjskim partnerjem bolj krhek kot najtanjši porcelan. Odnos ni nekaj, kar preprosto dobiš in za vedno imaš. Zahteva trud, podoben vzgoji otroka, saj se tudi odnos stalno spreminja, se razvija in raste. Zahteva veliko časa, truda in energije, hkrati pa odrekanj in potrpljenja. In za konec – lepota je minljiva, mladost tudi. Otroci odrastejo, dobijo krila in odletijo, partner pa ostane. Negujte odnose, da ne zbledijo.

Toliko mojih misli, morda komu v razmislek, da bodo skupni dnevi lepši. 😊

Se slišimo,

V.